OZ 2016/1

30 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 ustvarjalcev. Opredmetenje je za delavca pomenilo, da je izgubil predmet svoje ustvarjalnosti, ki so si ga prilastili kupci avtorskih pravic. S tem so se ustvarjalci odtujili od tega predmeta (Marx, 1969), vendar pa je opredmetenje omogočilo tudi širitev pravne zaščite avtorstva na manj ustvarjalna dela, zlasti na področju filma in računalniške programske opreme. V ZDA so koncept avtorstva razširili tudi na rezultate masovne in komercialne umetnosti. To je bil konec romantičnega koncepta avtorske ustvarjalnosti in danes so avtorskopravno zaščitene tudi čisto dokumentarne fotografije in filmi brez kakršnega koli umetniškega prispevka. Pri izpeljanih delih je zaščita osredotočena na delu, in ne na avtorstvu. Kljub takšnemu razvoju je koncept avtorstva ne samo preživel, ampak se je njegov ideološki pomen celo še povečal. Vnasprotju s splošno tendenco uveljavljanja individualizma je v liberalnem kapitalizmu individualistični romantični koncept avtorstva in ustvarjalnosti zamenjala doktrina dela, ki ga ustvarja delojemalec med svojim delom za delodajalca, in sicer predvsem v zakonodaji ZDA. Govorimo lahko o svojevrstni reafirmaciji avtorstva, saj se za avtorja pravno šteje podjetje ali organizacija, za katero je bilo delo narejeno. Takšno avtorstvo je znano tudi kot korporativno avtorstvo. Delo, narejeno za delodajalca, je skrajna pravna oblika odtujevanja, kajti v tem primeru je avtor dela delodajalec, ne pa oseba, ki ga je ustvarila; avtorske pravice delodajalca so rezultat njegovega položaja v družbenem odnosu do delojemalca. Dejavniki ravnanja Po Lessigu (Lessig, 1999) naše ravnanje v analognem prostoru določajo štiri vrste dejavnikov. To so: • zakoni (zakon o avtorski pravici, zakon o klevetanju, zakon o nespodobnostih itd.); grozijo s kaznovanjem dejanj, ki niso v skladu z zakoni; zakonodajna veja oblasti sprejema zakone, izvršna grozi, sodna pa obsoja; • družbene norme ravnanja; na naše vedenje vplivajo z grožnjami kaznovanja po izvršenem dejstvu ( ex post facto ) , toda decentralizirano, saj jih uveljavlja družbena skupnost, ne pa oblast; • trg(i); na naše ravnanje vplivajo na osnovi cen, saj je cena lahko dejavnik, zaradi katerega si nečesa ne moremo privoščiti; • omejitve, ki jih vključuje fizični svet okoli nas; ne moremo videti skozi stene, ne moremo brati tujih misli, da bi vedeli, ali nam drugi ljudje govorijo resnico ali ne. Slika 2: Model dejavnikov, ki vplivajo na naše ravnanje v analognem prostoru Arhitektura kiberprostora, takšna, kot je, je posledica dane programske in strojne opreme. Lessig temu pravi "koda kod" (v nadaljevanju: "koda"). Regulatorna paradigma je način, kako se s "kodo" zagotovi posebnost kiberprostora (internet) v odnosu do analognega realnega prostora. Nekateri so mnenja, da kiberprostora zakonskonemoremourediti. Našega ravnanja vkiberprostoru ni mogoče zakonsko urediti in je zunaj dosega oblasti. Vlade ne morejo vnašati sprememb v arhitekturo kiberprostora, saj je nespremenljiva. Zaradi anonimnosti in velikega števila zakonodaj (jurisdikcij), ki veljajo v kiberprostoru, vlade tega prostoranemorejonadzirati. PoLessigu je tomnenje napačno. Oblasti lahko izvajajo ukrepe, ki prispevajo k zakonski ureditvi kiberprostora. Naše ravnanje v kiberprostoru določajo mutatis mutandis (s potrebnimi spremembami v danem primeru) isti dejavniki kot v fizičnem svetu: • zakoni (zakon o avtorski pravici, zakon o kleveti, zakon o nespodobnostih …), ki za kršitve grozijo s sankcijami ex post facto ; kako in koliko učinkovito pa je vprašanje zase – v nekaterih primerih so ti zakoni učinkoviti, v drugih niso …; • družbene norme ravnanja v kiberprostoru; le-te omejujejo naše vedenje tako, da grozijo s sankcijami ex post facto , ki se tudi izvajajo decentralizirano kot pri fizičnemprostoru; • trg(i), ki nam npr. s cenami omejujejo dostop; • arhitekturakiberprostoravključujedejavnike, ki vplivajona ravnanje posameznikov, kot so tehnološki pogoji dostopa, gesla (angl. password ), zahteve po identifikaciji, obvezne transakcije in transakcije po želji, možnost izbire jezika… Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE