OZ 2016/1

31 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Slika 3: Model dejavnikov, ki vplivajo na naše ravnanje v kiberprostoru, ter neposrednih in posrednih interakcij Dejavniki ne delujejo neodvisno eden od drugega, pač pa vplivajo eden na drugega. Družbene norme lahko delujejo na proizvode in storitve, ki se tržijo kot blago. Obstaja npr. potreba po normi zoper prodajo krvi in organov. Trg lahko vpliva na izgradnjo stavb. Cenejši gradbeni material pomeni večjo fleksibilnost pri oblikovanju. Arhitektura vpliva na družbene norme, npr. za zaščito zasebnosti. Trg, arhitektura in družbene norme vplivajo na zakone … Dejavniki lahko eden na drugega delujejo neposredno, npr. neposredno določajo vrsto možnega trga. Vpliv arhitekture na družbeno normo, ki na trg deluje neposredno, je primer posrednega vpliva določenega dejavnika na neki drugi dejavnik. Zakon lahko vpliva na preostale tri dejavnike, saj je najbolj očiten dejavnik sprememb. Zakon deluje neposredno, če nam pove, kako naj ravnamo, posredno pa, če je sredstvo, ki vpliva na moč, s katero drug dejavnik vpliva na naše ravnanje. Zakon z grožnjo posledic za ravnanje, ki ni primerno, deluje neposredno. Primer posrednega delovanja zakona na kajenje je zakon o obdavčenju cigaret. Višja cena vpliva na upad potrošnje cigaret. Vsaka aktivnost ima ceno, vendar slednja ne sme presegati koristi. Zakon lahko deluje na vse druge dejavnike hkrati ali le na posamezni dejavnik. Katero od teh tehnik bomo uporabili, je odvisno od namena, ki ga želimo doseči. Dejavniki delujejo sinergično, in to tako v fizičnem prostoru kot v kiberprostoru. Delujejo lahko komplementarno in tudi kompetitivno. Ni možno izbrati samo enega načina, temveč vedno obstaja mešanica neposrednega in posrednega medsebojnega vpliva dejavnikov. Katera mešanica je optimalna, je odvisno od konteksta urejanja. Na naše ravnanje v majhnih skupnostih optimalno delujejo družbene norme. Če se povezanost med člani zmanjšuje in skupnost veča, sta lahko zakon in trg najboljša alternativa. Po Lessigu (Lessig, 1999) je vpliv na kodo najučinkovitejši način urejanja ravnanja posameznikov v kiberokolju, bodisi da gre za neposredno urejanje kode bodisi za urejanje kode preko institucij, ki razvijajo kodo. Na programerje lahko zakon vpliva neposredno, kot kaže primer "zoninga", ali posredno, kot kaže primer zaščite zasebnosti. Državne oblasti lahko uporabljajo različne načine urejanja ravnanja posameznikov v kiberprostoru pod pogojem, da je področje arhitekture sploh mogoče zakonsko urejati, saj obstajajo deli interneta, kjer je naše ravnanje zunaj dosega oblasti, in deli, ki so za oblast dosegljivi. Z ustrezno tehnologijo lahko povečamo možnost zakonskega urejanja v zvezi z identifikacijo in kontrolo dostopa (npr. otrok do pornografskega gradiva za odrasle), v zvezi z zasebnostjo (arhitektura interneta omogoča zbiranje podatkov brez privolitve uporabnikov) itd. Vendar se brez sodelovanja oblasti ustrezne tehnologije ne morejo razviti, saj je njihov razvoj povezan z delovanjem pravne države, ki ravnanje v kiberprostoru ureja posredno preko urejanja kode za arhitekturo interneta. Urgentno vprašanje, na katero morajo odgovoriti ustavni zakoni držav, je meja, do katere dovoliti, da z zakonom urejamo uporabo tudi drugih dejavnikov, ki vplivajo na naše ravnanje v kiberprostoru. Intelektualno lastnino je lahko krasti, problemi z njeno zaščito pa so zelo zapleteni. Za krajo avta izvemo takoj in takoj lahko pokličemo policijo. Če pa nekdo naredi kopijo našega zaščitenega dela brez dovoljenja oziroma plačila, ni nujno, da bomo za kršitev kadar koli izvedeli. Nekateri strokovnjaki se zavzemajo za povsem nov zakon, ki bi veljal v kiberprostoru, vendar obstaja malo razlogov, da bi verjeli v odpravo starega zakona, ki ureja avtorsko pravico (angl. copyright ), saj se v zvezi s poroštvi, računi, zaščito intelektualne lastnine, ponarejanjem, pogodbami ipd. globalna e-trgovina najprej zanaša na konvencionalne zakone. Barlow (1994) meni, da je v zvezi z internetom narobe vse, kar vemo o intelektualni lastnini. Lastnine na internetu ni mogoče kontrolirati. Uporaba zakona o avtorski pravici na internetu je nesmiselna. Tehnologija za kontrolo izdelave kopij je uničila možnost zaslužka. Zaščiteni posnetek lahko prenesemo v datoteko in ga na Usenetu brezplačno ponudimo milijonom uporabnikov. Avtorska pravica je na internetu mrtva črka na papirju. Vse to omogoča obstoječa arhitektura interneta, vendar jo po Lessigu lahko spremenimo. Obstaja tehnologija (npr. zaupanja vredni sistemi (angl. trusted systems )) za upravljanje avtorske pravice, ki lastnikom omogoča popolno kontrolo dostopa in merjenje uporabe kontrolirane lastnine. Zastavlja se vprašanje, kako ta tehnologija vpliva na uveljavljanje zakona o avtorski pravici na internetu. Pojem intelektualne lastnine vključuje tudi splošno dobro in intelektualne lastnine si ni mogoče povsem lastiti. Zakon o avtorski pravici predvideva ukinitev avtorske pravice po poteku roka veljavnosti, ko delo postane splošno dobro in sodi v javno domeno. Javno področje je področje svobode, na zasebno področje vpliva volja lastnika. V javni domeni avtorska pravica (angl. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE