OZ 2016/1

32 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 copyright ) ne velja več. Zasebno domeno zaznamuje ravno avtorska pravica, ki preprečuje materialno brezpogojno uporabo avtorskih del. Javna domena je podobna javnim površinam v mestih. Simbol teh površin je Hyde Park v Londonu, ki predstavlja simbol svobode govora, kjer naj bi lahko počeli kar koli, za razliko od zasebnih površin, ki jih ne moremo uporabljati brez dovoljenja lastnikov in so označene z ustreznimi napisi, kot so "Zasebno zemljišče", "Pozor! Hud pes!" ipd., ki prepovedujejo in zastrašujejo. Javno je razkrito, zasebno pa zaupno. Razen časovne omejitve veljavnosti avtorske pravice je omejitveni faktor tudi pravica uporabnikov do uporabe v zasebne namene (angl. fair use ). Slednja kaže tudi na prepoznavnost splošnega dobrega v intelektualni lastnini. Avtorska pravica naj bi zagotavljala ravnovesje med izrazno obliko, ki jo imetniki lahko kontrolirajo, in izrazno obliko, ki je odprta za javno uporabo. Tehnologije za kontrolo in zaščito intelektualne lastnine na internetu grozijo, da bodo povsem odpravile splošni interes in s tem porušile omenjeno ravnovesje, saj časovno omejena veljavnost avtorske pravice in pravica uporabe v zasebne namene na internetu nista zajamčeni. Nove tehnologije za zaščito intelektualne lastnine potemtakem predstavljajo obliko zakona o zasebnem lastništvu; to dejstvo bi moralo biti zaskrbljujoče. Družba bi morala zakonsko odgovoriti na izzive privatizacije in porušenega ravnovesja. Po Lessigu (Lessig, 1999) ni izziv v tem, da se ohrani avtorska pravica (angl. copyright ), temveč da se z omejevanjem zaščite, ki jo tehnologija za popolno privatizacijo lahko zagotovi na internetu, zaščiti javni interes (angl. copyduty ). Ravnovesju, ki ga uresničuje tradicionalna avtorska pravica, grozi tudi zamenjava zakona o avtorski pravici z zakonom o pogodbah (angl. law of contracts ). Nekateri teoretiki so mnenja, da nas že vpis našega imena ob vstopu v neki sistem na internetu zavezuje kot neke vrste pogodba. Kiberprostor naj bi postal prostor, kjer naše ravnanje upravljajo pogodbe, ne pa zakon o avtorski pravici. Vendar je zakon o pogodbah javni zakon. Dokler tehnologija za zaščito intelektualne lastnine na internetu ne zamenja vrednosti javnega zakona, smo upravičeni, da se zavzamemo za zakon, ki bo ščitil javni interes in pošteno uporabo v skladu z našo tradicijo. Rast moči interneta zmanjšuje pomen realnega prostora. Nihče ne trdi, da to ni dobro, vendar tudi nihče (in nič) ne jamči, da bo režim kode na internetu ščitil svobodo, saj ni razlogov, da bi pričakovali razvoj v to smer. Psihologija lastni[tva " Toda da bi se prepričali o tezi, da tam, kjer ni lastnine, ni nobene krivice, moramo samo definirati termine in razložiti krivico kot nasilje nad lastnino. " David Hume Nekatera izmed pomembnejših vprašanj so: • Zakaj smo ljudje posesivni? • Kakšno vlogo v življenju igra lastnina? • Kaj povzroča oz. določa ravnanje človeških bitij v povezavi z lastnino? Šercar in Trojar (2009) sta ugotovila povezanost psihologije in predmetov proučevanja informacijske znanosti ter potrebo po spoznanju psihičnih vidikov le-teh, saj nam filozofija, zgodovina, politične vede, sociologija, pravo in ekonomija brez psihologije ne povedo veliko o poreklu motivov, v tem primeru za lastninjenje avtorske pravice in sorodnih pravic. Heilbroner (1975) je o tem problemu zapisal, da elementarni odgovori in namigi konstituentov političnih, socialnih in ekonomskih procesov, ki jih opisujejo družbene vede, nimajo nobene pojasnjevalne moči in da celo zaostajajo za konceptualnim razumevanjem teh disciplin. Sociološka ali ekonomska teorija individualnega človekovega dejanja ne obstaja. Sociologija, ekonomija in politične vede preprosto predpostavljajo obstoj določenih atributov vedenja posameznikov in potem poskusijo pojasniti posledice interakcij teh atributov. Ekonomija je glede teh prizadevanj najbolj ambiciozna in izgrajuje zapletene deduktivne modele domnevnega lakomnega ravnanja človeštva, vendar ekonomija nima teorije pridobivanja/bogatenja kot takšnega niti odgovora na vprašanje, ali je pomembna vedenjska lastnost (motivacija za pridobivanje lastnine) proizvod določenega socialnega miljeja ali gre za transhistorijsko lastnost nespremenljive človekove narave. Lita Furby (1978) se je oddaljila od te teme. Proučevala je poreklo in naravo, pomen in definicijo lastništva (angl. possession ) in lakomnosti (angl. acquisitiveness ) v naši kulturi. Izhaja iz ugotovitve, da je bila ta tema do zdaj večinoma obravnavana kot privesek političnih, ekonomskih, pravnih, filozofskih in zgodovinskih razprav. Prikazala je teoretične in empirične raziskave porekla in narave posesivnosti ter posesti/lastništva in lakomnosti iz perspektive razvoja v življenjskih obdobjih živali in ljudi v različnih kulturah. Pri Furbyjevi je težišče na pomenu in definiciji lastnine ter na motivacijskih determinantah. Bistveni pojasnjevalni spremenljivki sta učinkovitost in osebna kontrola v različnih okoljih. Vrsta in pomen interakcij med naravo in vzgojo povesta več o ravnanju ljudi kot izolirano proučevanje katerega koli izmed omenjenih dejavnikov; lahko rečemo tudi, da obstajajo biološke in instinktivne osnove ter socialne in okoljske determinante motivacije posesivnosti. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE