OZ 2016/1

33 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Teorije o tem, da gre v primeru lastnosti za instinkt, so razvili James (1890), Letourneau (1892), McDougall (1916) in Rivers (1920). Kasnejša instinktivna definicija in teorija posesti sta zapletenejši in subtilnejši od omenjenih pogledov. Ta teorija instinktov se odmika od poskusa preprostega naštevanja instinktov pri ljudeh (Fletcher, 1966). Koncepti (tako laični kot znanstveni) o človeški naravi vključujejo trdno prepričanje o lakomnosti kot prirojeni determinanti. "Človek si po naravi želi imeti in zadržati lastnino" je nesporno spoštovanja vredna izjava o človekovi naravi ter ena izmed najbolj neposredno analiziranih in najpogosteje citiranih domnev o človekovi naravi v zgodovini človeške misli (Wrightsman, 1974). Malo je tistih, ki nasprotujejo ugotovitvi, da sta posesivna naravnanost in vedenje očitna v velikem odstotku človekovega delovanja, vsaj v naši družbi (v tem primeru beri: ameriški). Torej se moramo v primeru posesivnosti vprašati o: • njeni naravi, • njenem poreklu in • razvoju skozi celotno življenje. Zaradi multidimenzionalnosti lastnina za empiričnega znanstvenika ne predstavlja privlačne teme. Do pred kratkim se ji je posvečala predvsem spekulativna teoretična pozornost, v glavnem političnih mislecev, filozofov in zgodovinarjev. Slednji so le malo prispevali k razumevanju psihologije lastništva in pridobivanja, posebej glede na to, da so sistematične empirične raziskave bistvenega pomena za njihovo razumevanje. Pregled anekdotalnih dokazov obstoja posesivnosti med živalmi poudarja vso težavnost definiranja lastništva in vodi do nezadovoljivega zaključka, da si živali predmete lastijo samo zaradi njihove povezanosti z osnovnimi potrebami, kot sta lakota in razmnoževanje. Furbyjeva je komparativno prikazala obstoječe etnografske dokaze o posesivnosti in lastništvu v različnih človekovih družbah. Pomanjkanje sistematičnega zbiranja podatkov o poreklu in naravi posesivnega vedenja izključuje možnost kakršnih koli splošnih zaključkov, razen nekaj zanimivih hipotez. Podobno kot v primeru živali so tudi medkulturne primerjave lastništva med ljudmi poudarile težave pri definiranju pomena lastništva. Obstaja nesporna potreba po empirični utemeljitvi definicij značilnosti ali dimenzij pojava potrebe (nagnjenja) po lastništvu med ljudmi. Da bi to naredili, se zdi nujno s perspektive življenjskih obdobij osvetliti vprašanje o tem, kakšna je narava odnosa do lastništva skozi celotno življenje. Obstajajo številne domneve glede na določeno obdobje starosti ter začetki splošne teorije o poreklu in funkciji lastništva. Funkcija lastništva označuje sposobnost imetnika, da kontrolira neko stvar; to je osrednja značilnost, ki definira lastništvo. Motiv sposobnosti je glavni motiv posesivnega vedenja. Po izkušnjah kavzalne učinkovitosti je želja, ki spodbuja prizadevanja, da bi kontrolirali stvari v okolju, v katerem živimo, univerzalna. Naše pojmovanje jaza vsaj delno definira tisto, kar kontroliramo; lastništvo je tako eden izmed sestavnih delov našega jaza. Lastništvo namreč doživljamo kot podaljšek našega jaza. Na prvi pogled se zdi, da so avtorska pravica in sorodne pravice nekaj samoumevnega, vendar temu ni tako.Avtorska pravica in sorodne pravice niso nekaj samoumevnega, saj je odnos do lastništva odvisen od: • starosti posameznika, • družbenega razreda in • kulture. V vseh družbah je obdobje, ko otrok začne hoditi, z vidika lastništva pomembno. V tem obdobju otrok naenkrat postane mnogo večja grožnja za vse stvari, ki jih lahko doseže. Čeprav je motiv, da bi vplivali na okolje, ena glavnih determinant vedenja vse od rojstva naprej, pa je vendarle razmeroma najbolj izrazito fizično delovanje otroka na stvari in okolje v tem obdobju. Odrasli veliko časa porabimo za to, da preprečimo destruktivna dejanja otrok. Ravnanje otrok z materialnimi stvarmi je najbolj destruktivno, ko so stari okoli 18 mesecev. Možna posledica tega je, da se otrok čedalje bolj ukvarja s tistimi stvarmi, ki jih lahko kontrolira; otrok tako postaja vse bolj vključen v doživljanje kontrole nad temi stvarmi. Obdobje posesivnosti tipa "to je moje" nastopi, ko so stari okoli dve leti. Na otroka vplivajo tudi modeli posesivnega vedenja drugih posameznikov iz neposrednega okolja. Otrok se začne učiti družbenih pravil o posedovanju in lastništvu, po katerih nekatere stvari lahko kontrolira mati, nekatere sestra, nekatere pa otrokov jaz. Zelo verjetno je, da takšna osnovna situacija za otroka, starega od enega do dveh let, obstaja prav v vsaki kulturi. Sposobnost gibanja malčka predstavlja nevarnost za določene objekte v fizičnem okolju (lonec na štedilniku, kitajska vaza itd.). V vsaki družbi poskušajo omejiti dejanja malčka, ki bi lahko bila nevarna. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE