OZ 2016/1

36 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Stare metode v digitalni dobi ne ustrezajo več, novih uspešnih modelov pa nismo razvili. Tako preprosto ne vemo, kako zagotoviti zanesljivo plačilo za intelektualno delo, ki je glavni vir nove vrednosti. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da naraščajoče težave izvajanja zakonov o avtorski pravici in patentih že resno ogrožajo najpomembnejši vir intelektualne lastnine – svobodo izmenjave idej in svobodo govora, na kar so v ZDA posebej občutljivi že od nastanka države. V prihodnosti največje grožnje svobodi ne predstavlja država, temveč oddelki za pravne zadeve korporacij, ki se intenzivno ukvarjajo z avtorskopravno zaščito. Glavni namen ameriškega pristopa k intelektualni lastnini, ki ga je oblikoval Thomas Jefferson, je bil zagotoviti prosto širjenje idej (informacij), ne pa dobiček. Dobiček je lahko gonilo, ki pripelje ideje v knjižnice z nakupom knjig in drugega knjižničnega gradiva in tako nagrajujejo avtorje za njihovo delo pri ustvarjanju idej. Te ideje, ki jih ni mogoče omejiti, so tako brezplačno dostopne za javnost. Toda, kakšna naj bi bila vloga knjižnic, če ni knjig in njihove brezplačne uporabe? Kako bo družba plačala širjenje idej, ko ni fizičnih "steklenic" za intelektualno lastnino in ko digitalna tehnologija izničuje zakonsko ureditev fizičnega sveta, namesto katerega se širi kiberprostor brez zakonov? V kiberprostoru ni ne nacionalnih in ne lokalnih metod sankcioniranja kaznivih dejanj, saj ni jasnega koncepta, kaj sploh je kaznivo dejanje. Zgodovina odnosa do lastnine se giblje od meča (nekoč) do sodne odredbe za bite (danes). Pojmi lastnine, vrednosti in blaginje se niso bistveno spremenili od časa Sumercev in prvega zapisa na glinenih ploščicah do pojava globalnih računalniških mrež. Le malo ljudi se zaveda pomena tehnološkega premika, ki ga predstavlja internet, še manj pa je odvetnikov in državnih uslužbencev, ki se tega zavedajo. Tisti, ki se zavedajo pomembnosti sprememb, bi morali imeti odgovore za zmoto, ki jo povzroča zaščita novih oblik intelektualne lastnine s starimi metodami. V temnejših časih človekove zgodovine sta bili lastnina in delitev lastnine predmet krvavih vojn. Vir blaginje je bilo poljedelstvo. Trgovci in nižje podeželsko plemstvo na prehodu prvega tisočletja našega štetja so reševali lastniške spore z etičnimi koncepti, ki v začetku niso bili v pisni obliki. Razsvetljeni srednjeveški vladarji, kot npr. angleški kralj Henrik II., so začeli običajno pravo zapisovati v zakone v pisni obliki. Kajti lastnina je bila lokalna, zato so tudi zakoni veljali lokalno. Prva industrijska revolucija, ki se je začela v drugi polovici 18. stoletja, je prinesla masovno proizvodnjo množice istovrstnih izvodov, ki so bili predmet izmenjave in vir blaginje. Veliko zahodnih držav je sprejelo zakone o moralni in materialni avtorski pravici in patentih, ki so se, kot rečeno, nanašali na "vinske sode", ne pa na "vino" (intelektualno vsebino). Danes pa je mogoče prenašati ideje brez "steklenic", zato si želimo posedovati informacije, in ne več "steklenic". Na določenih področjih je koncept pravic do lastništva ostal dvoumen do te mere, da se lastnina priznava tistim, ki imajo močnejšo "vojsko". Bojevnike z mečem so zamenjali odvetniki, ki delujejo, kot da ideje nastajajo v popolni izolaciji od drugih, prej obstoječih informacij in znanja. Kaj početi? Neoliberalci, ki posnemajo legaliste, si prizadevajo globalno razširiti svojo moč. ZDA in druge podpisnice Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (General Agreement on Tariffs and Trade, GATT) novim državam članstvo pogojujejo s sistemom zaščite intelektualne lastnine v skladu s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (GATT TRIPs Agreement), ki v večini držav velja od 1. januarja 1996. Kitajski je bil odvzet status najbolj privilegirane države, dokler ni sprejela avtorskopravnih načel GATT-a (Kitajska je postala članica organizacije World Trade Organization (WTO) konec leta 2001.). Načela GATT-a pa so tuja kitajski kulturi, poleg tega niso več uporabna niti v državah, iz katerih izvirajo. Nešteto transakcij, ki se danes dogajajo med zahodom in vzhodom, lahko le ublaži razlike med zahodno in azijsko kulturo ter nerešena vprašanja glede intelektualne lastnine. Težko je oceniti tudi lokalne razmere na vzhodu na področju digitalnih vsebin. Po Barlowu (Barlow, 1994) bi bilo modro razglasiti moratorij nad zakonodajo in mednarodnimi sporazumi o zaščiti intelektualne lastnine, dokler ne razvijemo ustreznih konceptov za kiberprostor. Zakoni praviloma le potrjujejo že dosežene družbene konsenze. Pred zakonom naj bi bili vsi enakopravni ne glede na strankarsko pripadnost, družbeno skupino ali razred. Družba, v kateri obstaja globok prepad med zakonom in prakso, ne more biti dober zgled. Zakoni o piratstvu programske opreme so neučinkoviti in se ne upoštevajo. Barlow pravi, da je, kadar je imel govor o tej temi, poslušalce vedno vprašal, koliko jih lahko javno izjavi, da na svojih računalnikih nimajo neavtoriziranih programov. Nikoli ni dvignilo rok več kot 10 % poslušalcev. Intelektualna lastnina v kiberprostoru se zelo razlikuje od fizične lastnine, tako da se preprosto ne more ščititi, kot da te razlike ni. Če bomo še vnaprej mnenja, da vrednost temelji na pomanjkanju, kot to velja pri fizičnih objektih (npr. zlato), bodo zakoni v nasprotju z naravo informacij; vrednost informacij se velikokrat povečuje prav Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE