OZ 2016/1

37 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 z razpečevanjem. Dobesedno sledenje zakonom predvsem za tehnološko napredne družbe in ustanove (kot je npr. IZUM) ne predstavlja učinkovite strategije, saj se zakoni dejanskemu stanju prilagajajo zelo počasi in postopoma; zakoni vedno zamujajo glede na hiter razvoj tehnologij in na hitre spremembe v okolju. Obetavna gospodarstva, ki temeljijo na čisti digitalni tehnologiji, se rojevajo v stanju paralize ali pa vztrajajo, da se lastniki prostovoljno odpovedo igram moči, povezanim z lastništvom. Manjše organizacije in podjetja ščitijo svoje proizvode s hitrostjo, s katero so sposobna plasirati svoje proizvode na trg. Velika podjetja so počasna, svoje izdelke in storitve ščitijo na osnovi strahu pred zakonom. Tisti, ki imajo probleme, si prizadevajo, da bi se zavarovali z zakoni in sodišči, tisti, ki so sposobni praktično reševati probleme, pa ustvarjajo novo družbo, ki ne izključuje piratov in piratstva. Barlow je napovedal, da se po propadu obstoječega sistema zakonov o intelektualni lastnini na njegovem mestu ne bo razvila nova zakonska struktura. Ljudje pa morajo poslovati. Tehnološki razvoj razveljavlja stare zakone in hkrati vključuje metode za varovanje ustvarjalnih pravic. Družba brez zakonov vedno razvija lastna nepisana pravila, dobre prakse in etične sisteme. Pri zaščiti, ki jo razvijamo, se veliko bolj zanašamo na etiko in tehnologijo kot na pravo. Barlow je mnenja, da je tehnološko mogoče povsem preprečiti kopiranje. Oppenheim (2000) je pokazal, da temu ni tako. Kiberprostor je prinesel paradoks. Pokazalo se je namreč, da je treba tehnološko preprečiti celo branje, gledanje in poslušanje, če hočemo preprečiti brezplačno uporabo in kopiranje; da bi v digitalnem svetu kiberprostora brali, gledali in poslušali, moramo najprej plačati. V analognem svetu smo lahko brali, gledali in poslušali brez kakršnega koli plačevanja in drugih omejitev, saj zakon o avtorski pravici prepoveduje le kopiranje. Zmeraj pa moramo poskrbeti, da ukrepi tehnološke zaščite intelektualne lastnine in cenzura v vlogi zaščite ne preprečijo svobodne izmenjave informacij vključno s svobodo govora ter s tem tudi procesa širjenja informacij in znanja. Bog (Jer 23, 30) obsoja preroke, da pri izvajanju svojega poslanstva uporabljajo njegove besede, kot da so izvirno njihove: "Zato, glej, pojdem nad preroke, govori GOSPOD, ki drug drugemu kradejo moje besede." Oppenheim (2000) to navedbo tolmači kot dokaz, da sodi avtorska pravica med naravne pravice. To božjo ugotovitev je treba razumeti ravno obratno. Gre za božje besede. Namen teh je, da si jih vsi delimo na enak način in si jih ne more nihče lastiti in krasti drug drugemu, tudi ne preroki, saj so božje besede resnica, ki pripada verujočim. Tisto, kar je last vseh, se, kot rečeno, ne more krasti. Šele sredi praznika je prišel Jezus v tempelj in učil. Judje so se začudeni spraševali: "Kako ta pozna spise, saj se ni učil?" Jezus pa jim je odgovoril in rekel: "Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal." (Jn 7,16). Tudi naše najbolj izvirne ideje niso naše, ampak božje. Božje je tudi poreklo navdiha. Prav tako naše "izvirne" ideje ne bi bile možne brez mnoštva idej drugih avtorjev, ki so nastale pred našimi, in si vsaj spoznanj na področju znanstvene resnice ne moremo lastiti. PoMertonu (Merton, 1942; Šercar, 1988) gre za komunalizem oz. komunitarianizem v znanosti. "Komunizem" v netehniškem in razširjenem občutku skupnega lastništva je drugi sestavni del znanstvenega etosa. Vsebinske ugotovitve znanosti so proizvod družbenega sodelovanja in so skupna dediščina, v kateri je intelektualni kapital posameznega znanstvenika močno omejen. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest. Po Mertonu etos znanosti temelji na štirih stebrih. To so: " komunizem " , univerzalizem, neprizadetost in organiziran skepticizem (CUDOS; " Communism " , Universalism, Disinterestedness, Organized Skepticism). Pogosto ne vemo, ali je do istega spoznanja oz. ideje prišel še kdo drug, ker npr. ne znamo njegovega jezika; nekateri pa spoznanje drugega preprosto ignorirajo. Teorijo evolucije najpogosteje pripisujemo izključno Charlesu Darwinu, čeprav je podobno teorijo sočasno postavil tudi britanski biolog Alfred Russel Wallace. V zvezi s periodnim sistemom elementov običajno citiramo ruskega kemika Dimitrija Ivanoviča Mendelejeva, čeprav ga je leto prej (tj. leta 1869) razvil tudi nemški kemik Julius Lothar Meyer. Protislovja avtorske pravice v digitalni dobi Področje avtorske pravice in sorodnih pravic je polno protislovij, začenši s protislovji družbenega porekla in psihološke osnove zasebne lastnine ter pravne ureditve družbenih odnosov na področju avtorske pravice in sorodnih pravic z ustreznim zakonom in s psevdo-, para- in metazakoni (Jaszi, 1998) ter tehnološkimi ukrepi. Vsekakor je formalno najbolj legitimna pozicija legalistov, ki upoštevajo veljavne konvencije, sporazume in zakone Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE