OZ 2016/1

38 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 o avtorski pravici in sorodnih pravicah. S tega vidika je strokovno in brez kakršnega koli problematiziranja Bahor (2002) za potrebe slovenskih knjižničarjev prikazal mednarodne in slovenske zakone o avtorski pravici in sorodnih pravicah. Pseudocopyright je zaščita baz podatkov z zakonom o pravici do baze podatkov in drugimi ureditvami, ki niso avtorskopravne. Paracopyright je zaščita z elektronskimi sistemi za upravljanje avtorske pravice (angl. Electronic CopyrightManagement System (ECMS)) in informacijami za upravljanje avtorske pravice (angl. Copyright Management Information (CMI)). Metacopyright je razširjanje zaščite z uporabo licence na klik (angl. Click-on Licence ). Uporaba tehnoloških ukrepov z namenom zaščite pravic v kiberprostoru zasluži posebno pozornost. Zasebna lastnina je psihološko pridobljeno (in ne prirojeno) doživetje, povezano z razvojem potrebe po identiteti. Pravna ureditev družbe z zakoni je izraz razvoja vladavine prava v državi ter predvsem odnosa razreda na oblasti in njegove ideologije do lastnine. V sodobnih demokratičnih družbah zahodnega sveta se menjujejo leve, desne, sredinske in različne koalicijske vlade programsko kompatibilnih, pa tudi nekompatibilnih, klientelističnih strank, ki jim je le do oblasti – izvršilne, zakonodajne in sodne. Po demokratičnem postopku se menjujejo in sprejemajo zakoni, tolmačenja in načini uveljavitve, razvija se vladavina prava, vendar v mejah, ki ne ogrožajo osnovnega vladajočega kapitalističnega družbenega odnosa delodajalcev in delavcev pri delitvi zaslužka in dobička v prid kapitalistov. Od položaja v osnovnemdružbenemodnosu in interesa onkraj tega položaja je odvisno tudi stališče do avtorske pravice. Nacionalni zakoni o avtorski pravici niso usklajeni z mednarodnimi konvencijami in sporazumi; nacionalni zakoni namreč veljajo na področju sodne pristojnosti posamezne države, z izjemo zakona o avtorski pravici (angl. copyright law ) ZDA, ki naj bi veljal tudi za kršitve, storjene kjer koli po svetu. Poleg tega se ti zakoni med sabo razlikujejo; včasih so te razlike zelo velike, čeprav zakoni temeljijo na mednarodnih in svetovnih konvencijah in sporazumih. V državah Evropske unije je poleg teh skupnih osnov treba upoštevati tudi relevantne smernice in direktive. Pogosto ne razlikujemo zakonov o avtorski pravici od različnih sporazumov in pogodb o licencah in cenah ter drugih pogojev uporabe avtorskopravno zaščitenih del, proizvodov in storitev z novimi pravicami do baz podatkov vred. Moralna in materialna pravica se razlikujeta po roku veljavnosti. Moralna pravica do avtorstva je večna, materialna pa se prej ko slej izteče ne glede na zakonsko možnost podaljševanja. Avtor, ki ni imetnik materialne pravice in ima interes le do zaščite svojega avtorstva oziroma moralne avtorske pravice, je zainteresiran, da se njegova ustvarjalna, izvirna in zadosti velika dela čim več berejo, gledajo ali poslušajo; domnevno naj ne bi imel nič proti kopiranju čim večjega števila izvodov. Založnik kot najbolj pogost imetnik materialne avtorske pravice v sodobnem korporativnem kapitalizmu, ki je motiviran izključno z zaslužkom, pa se sklicuje na zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah, ki s prepovedjo kopiranja in grožnjo zakonskih sankcij ščiti materialne interese. Motivi za ustvarjalno delo so priznanje, ugled in sloves. Na naše ravnanje vplivajo motivi, ki so zelo različni in so lahko neposredni, nam bližji in globlji oz. dolgoročnejši. V mladih letih se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in športom najbrž zaradi motivov, kot je predstava o užitku, zdravju, zmagi, slavi in drugih oblikah nagrade, vključno z denarjem. Vendar smo bolj del narave (biološka bitja), kot si mislimo in kot se zavedamo. Po širši evolucijski teoriji naj bi bil globlji motiv za ukvarjanje z ustvarjalnimi in športnimi dejavnostmi v naši spolnosti, saj si prizadevamo v tekmi z ljudmi istega spola pokazati drugemu spolu, da smo boljši in lepši od drugih (Goldberg, 2005). S čim bolj množičnim branjem, gledanjem in poslušanjem se povečujejo tudi priznanje, ugled in sloves avtorja, ki temeljijo na njegovi moralni avtorski pravici. Družbeni odnosi v sodobni profesionalni družbi, ki nezadržno nastaja kot edina realna humanistična in pravična alternativa neoliberalni (post)kapitalistični družbi, omogočajo preoblikovanje priznanja, ugleda in slovesa v materialni ekvivalent v obliki napredovanja. V profesionalni družbi bo tudi kapitalist le eden izmed poklicev, ki naj bi poleg denarja imel tudi ustrezne kompetence (stališča, znanje in veščine) za naložbe denarja kot kapitala (Šercar, 2001). V takšnih razmerah je avtor kot imetnik moralne pravice zainteresiran za čim večje kopiranje svojih del in povečevanje ugleda, imetnik materialne pravice pa si zakonsko in tehnološko (v kiberprostoru) prizadeva preprečiti, da bi uporabniki nepooblaščeno kopirali dela in da bi jih drugi založniki na novo izdajali. Mednarodne konvencije naj bi zagotavljale univerzalni minimum kompatibilnosti nacionalnih zakonov in recipročno veljavnost zakonov različnih držav. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE