OZ 2016/1

39 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Po Oppeheimu (Oppenheim, 2000) je pomembnost mednarodnih konvencij tudi v tem, da je ključnega pomena, kje je zaščiteno delo ustvarjeno. S tem v zvezi obstaja analogija z internetom. Če nekdo opravi prenos podatkov v Združenem kraljestvu, se uporablja britanski zakon, ne pa ameriški. Vendar se ta scenarij podre v bolj zapleteni situaciji v mednarodnem omrežnem okolju. Oppenheim poda naslednji primer: Nekdo v Združenem kraljestvu je poslal ukaze računalniku v ZDA za kopiranje velike količine strojno čitljivih podatkov preko računalnika v Savdski Arabiji. Predpostavimo, da je to kršitev avtorske pravice po britanskem in ameriškem zakonu, vendar pa ni kaznivo dejanje po zakonu Savdske Arabije. Prenos podatkov ni sprožen niti zaključen v Združenem kraljestvu. Iz Združenega kraljestva je prišel le ukaz. Lastnik računalnika v Savdski Arabiji ne more ničesar vedeti o ukazih za prenos podatkov na računalnik, pa tudi dejanja ni odobril. Podobno tehnično osnovo ima kibernadlegovanje (Šercar, 2004). O tem, kateri zakon velja v tem primeru, ni konsenza. Ta vidik mednarodnih zakonov je znan kot konflikt zakonov. Primer se pogosto uporablja kot očitni dokaz v prid potrebe po enotnem svetovnem zakonu za internet. Oppenheim (2000) našteje naslednje kršitve in izjeme zakona o avtorski pravici na internetu: • za kršitev gre, če se kopira znaten del dela; • izjeme so "fair use" (ameriško), "fair dealing" (angleško) oz. kopiranje za zasebne potrebe (evropsko); večina kopiranja na internetu ne sodi v to kategorijo in v primeru kopiranja na internetu gre velikokrat za očitno nelegalno dejanje. Zakon o avtorski pravici ni ustrezno zakonsko sredstvo za kontrolo uporabe interneta. Zakon je v teoriji jasen, v praksi pa na sodišču konča zanemarljiv del storjenih kršitev. Dejstvo, da veliko kršitev ostane nekaznovanih, uporabljajo kritiki proti uporabi avtorske pravice na internetu. Problema harmonizacije ni rešila niti Direktiva EU o bazah podatkov (The European Union Database Directive) iz leta 1996, saj so podrobnosti implementacije na nacionalni ravni diskrecijska pravica držav članic. Države članice imajo veliko svobode pri odločanju o izjemah, ki jih lahko vključijo v pravice do baz podatkov (nove avtorske pravice). Rezultat je, da v tem pogledu v EU ni usklajenosti. Direktiva EU o avtorski pravici (EU Copyright Directive, EUCD) glede baz podatkov zelo omejuje izjemo uporabe kopiranja za zasebne potrebe. Direktiva bazo podatkov definira kot zbirko neodvisnih delov, podatkov in drugega gradiva, prirejenega na sistematičen in metodičen način. Ti podatki so individualno dostopni z elektronskimi in drugimi sredstvi. Sleherni del je lahko avtorskopravno zaščiten, vendar to ni nujno. Definicija vključuje gradivo v strojno čitljivi in tiskani obliki. Niti britanski zakon ne razlikuje med elektronskimi in tiskanimi mediji. Obstajata dve možnosti zaščite: • Zaščita baze podatkov lahko vključuje zaščito pravice do baze podatkov kot nove pravice in tradicionalno avtorskopravno zaščito vsebine (angl. copyright ), če so sestavni deli baze podatkov individualno avtorskopravno zaščiteni. • Če je baza podatkov sestavljena iz delov, ki niso avtorskopravno zaščiteni, kot je to v primeru vzajemne baze podatkov COBIB, jo lahko zaščitimo s pravico do baze podatkov. Dejstvo, da so baze podatkov v večini primerov zaščitene dvojno, in sicer z novo pravico do baze podatkov in z avtorsko pravico, ne pa z eno ali drugo pravico, povzroča zmedo. Raven zaščite baz podatkov po Direktivi EU je odvisna tudi od merila ustvarjalnosti, saj baze podatkov brez intelektualne ustvarjalnosti zakon, ki ureja avtorsko pravico, ne more ščititi. Glede na merilo intelektualne ustvarjalnosti je Oppeheim (2000) naštel štiri vrste baz podatkov. To so: • zbirka, sestavljena iz avtorskopravno zaščitenih delov (časniki); tovrstna zbirka je zaščitena dvojno: članki so zaščiteni z avtorsko pravico, časnik v celoti pa s pravico do baze podatkov; • zbirka, sestavljena iz avtorskopravno zaščitenih delov, vendar zbiranje in priprava ne vključujeta ustvarjalnosti (letna poročila); avtorskopravno so deli in baza podatkov zaščiteni kot celota s pravico do baze podatkov; • zbirka, sestavljena iz delov, ki niso avtorskopravno zaščiteni, vendar kot celota vključuje ustvarjalnost; primeri za to vrsto so poslovni imeniki in direktoriji (rumene strani), dober primer je tudi vzajemna baza podatkov COBIB; takšna zbirka kot celota je po kriteriju ustvarjalnosti zaščitena dvojno: avtorskopravno in tudi s pravico do baze podatkov; • zbirka avtorskopravno nezaščitenih delov, ki tudi kot celota ne vključuje ustvarjalnosti (telefonski imenik); vendar takšno zbirko ščiti pravica do baze podatkov, če je za izdelavo potrebna znatna naložba. Direktiva EU o bazah podatkov je z uvedbo merila intelektualne kreativnosti z novo pravico do baze podatkov in z uvedbo možnosti časovno neomejene zaščite zelo spremenila zakon o avtorski pravici. Pravica do baze podatkov se izteče v 14 letih, vendar pa je v primeru znatne naložbe v izdelavo rok veljavnosti te pravice mogoče Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE