OZ 2016/1

40 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 podaljševati praktično v nedogled. Internet je vsekakor eden izmed najpomembnejših dogodkov s konca 20. stoletja. Uporabnike, ki so na tekočem z razvojem interneta in seznanjeni z avtorsko pravico, lahko razdelimo v dve skupini: tiste, ki so za avtorsko pravico, in tiste, ki so proti njej. To naj bi veljalo tudi za avtorje, ki so hkrati tudi imetniki avtorske pravice; pričakovati je, da je med avtorji, ki niso tudi imetniki avtorske pravice, razmeroma najmanj tistih, ki so za avtorsko pravico na internetu. Kljub očitni neučinkovitosti je uporaba avtorske pravice na internetu dejstvo. Poleg avtorjev in uporabnikov so najaktivnejši v uporabi avtorske pravice ponudniki internetnih storitev. URL-naslovi, e-naslovi in podobno se lahko kopirajo, saj se na te podatke avtorska pravica ne nanaša. Zbirke URL-naslovov in e-naslovov ter indeksi, ki jih ustvarjajo na Usenetu, npr. Yahoo in zbirke FAQ (Frequently Asked Questions), so avtorskopravno zaščiteni; to so namreč baze podatkov, ki so lahko zaščitene bodisi z avtorsko pravico bodisi s pravico do baze podatkov ali pa z obema pravicama hkrati. Kopiranje spletne strani in potem dodajanje vsebin za lastne namene je kršitev omenjenih pravic. Drugi vidik kopiranja na internetu je moralna pravica, ki vključuje pravico do identitete avtorja, z izjemo gradiva, ki ga ustvari zaposleni delavec. Avtor naj bi imel pravico do pritožbe in prijave škode na sodišču tudi v primeru podcenjevalne obravnave, ki zmanjšuje ugled avtorja. Najbolj zanimivi primeri v zvezi z uporabo avtorske pravice na internetu so primeri neželenih povezav na spletne strani. Enostavno povezovanje naj ne bi predstavljalo kršitve avtorske pravice; primer je uporaba knjižničnega kataloga, ki vključuje podatke o zalogi knjižničnega gradiva v knjižnici, vendar ne vabi k fotokopiranju te zaloge. Pravica do kopiranja v celoti izključuje pravico do kopiranja delov. Urednik lahko objavi celotno pesem, ne sme pa objaviti dela pesmi, prav tako ne sme ničesar dodati. Avtorska pravica predvideva uporabo za zasebne namene (angl. fair use ). Pravica do baze podatkov uporabe za zasebne namene ne predvideva. Sicer pa vključuje pravica do baze podatkov manj prepovedanih dejanj kot avtorska pravica. Protislovja na znanju temelje^e ekonomije V dobi industrijskega in finančnega kapitalizma je prevladovalo mnenje, da so zemljišče, delovna sila in kapital osnovni dejavniki proizvodnje. Sodobni informacijski kapitalizem oz. družba pa je na znanju temelječa ekonomija oz. družba (angl. Knowledge-Based Economy – KBE ). Prav znanje je najpomembnejši dejavnik proizvodnje in ključ do ekonomske konkurenčnosti. Znanje naj bi bilo tudi najpomembnejša kompetenca, od katere sta odvisna gmotni položaj in ugled slehernega posameznika v družbi. Izraz "gospodarstvo znanja" se običajno uporablja za opis gospodarskih dejavnosti, ki niso odvisne od naravnih virov (npr. zemlje in mineralov), temveč temeljijo na intelektualnih virih, kot so strokovna znanja in spretnosti. V skladu z enim od temeljnih konceptov ekonomije znanja se lahko znanje in izobrazba (za kar se uporablja tudi izraz "človeški kapital") obravnavata kot tržno blago oziroma kot izobraževalni in intelektualni proizvodi in storitve, ki jih je mogoče izvažati z visokim donosom. Ekonomija znanja ima seveda večji pomen v regijah, kjer so naravni viri redki. (Evropska komisija, 2008a; Commission of the European Communities, 2008b) Znanje ima zapleten ekonomski status: je fiktivno blago – podobno kot zemljišče, delovna sila ali denar. Čeprav ga je mogoče kupiti in prodati kot druge proizvode, resnično ni ustvarjeno z izrecnim namenom, da se ga proda (Jessop, 2007). Zemljišče je brezplačno darilo narave, delovna sila so ljudje, ljudje pa niso na prodaj, denar in sistem, v katerem denar kroži, ne delujeta izključno zaradi dobička. Informacije in znanje se razlikujejo tudi od zemljišča in delovne sile, saj jih uporaba ne obrablja in so glede tega podobni denarju, ki je pravzaprav zgolj informacija. Po Marxu (Marx, 1976) nastaja ekonomska vrednost iz konkretnih, zgodovinsko pogojenih družbenih odnosov; s tega stališča je kritiziral prevladujočo tendenco v tedanji ekonomski misli, po kateri so zemljišče, delovna sila in kapital imanentne in večne lastnosti stvari, iz katerih izvira ekonomska vrednost vsakega proizvoda. Zemljišče, delo in denar so tudi po Polanyiju (Polanyi, 1957) fiktivno blago, čeprav so bistveni deli tržnega gospodarstva, ki pa lahko obstaja le v tržni družbi. Kot rečeno, jih imenujemo fiktivno blago, saj se navidezno ne razlikujejo od proizvodov, namenjenih za trženje, in imajo svojo tržno ceno. Delo je le drugo ime za človeka, zemljišče za naravo, denar za merilo vrednosti. V tržnem gospodarstvu oz. družbi je proizvodnja namenjena za prodajo na trgu, vsi prihodki pa izhajajo iz prodaje na trgu. Tržni mehanizmi veljajo ne samo za blago, vključno s storitvami, pač pa tudi za zemljišče, delo Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE