OZ 2016/1

41 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 in denar, saj jih je mogoče tudi kupiti ali prodati. Tržna cena dela je plača, zemljišča renta (cena uporabe zemljišča sodi v prihodek tistih, ki ga dajejo v najem), denarja obresti (cena uporabe denarja sodi v prihodek tistih, ki ga izposodijo). Del prihodka, ki ga imenujemo dobiček, je razlika med ceno proizvedenega blaga na trgu in stroški proizvodnje. Stroški so cene blaga in storitev, potrebnih za proizvodnjo. Znanje je tudi fiktivno blago. Ustvarjanje in kroženje znanja se lahko kakovostno zagotovita ne samo tržno, temveč tudi drugače, npr. z državnim in zasebnim sponzorstvom. Čeprav ima znanje v informacijskem gospodarstvu oz. družbi ceno, se ne ustvarja za prodajo, temveč je darilo človekove narave oziroma bistven vidik človeka. "Informacijsko gospodarstvo" lahko obstane le v tržnem gospodarstvu oz. družbi, informacije in znanje pa morajo imeti ceno zaradi zagotavljanja ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem. Kot kaže, je očitno, da obstajajo meje komodifikacije znanja, saj znanje ni navadno potrošniško blago ali blago, ki ga uporaba obrablja. Kljub temu le malo držav uspešno ščiti znanje podobno kot sodobne socialne države ščitijo delovno silo ali ekološko osveščene države naravo. Prav tako je le malo držav, ki se upirajo kapitalistični podreditvi znanja kot kolektivnega vira dobičkonosno orientirani, tržno posredovani logiki ekonomske konkurenčnosti. Znanje ni naraven vir, temveč je rezultat zmogljivosti inteligentnih bitij. Znanje je, kot rečeno, fiktivno blago, ki ga ne ustvarjamo zaradi dobička. V kapitalističnih družbenih odnosih pa pridobi obliko kapitalističnega blaga, čeprav vnaprej nastaja na univerzah, institutih in podobnih ustanovah, ki začetno niso podrejene tekmovalnemu imperativu tržnih sil za dosego racionalizacije proizvodnje in za krajšanje časa vrnitve naloženega kapitala. Vendar informacije in znanje nimajo vrednosti, preden ne pridobijo oblike fiktivnega blaga med družbenim procesom preoblikovanja v kapitalizmu. V kapitalističnem svetu se vrednost njihove uporabe ocenjuje glede na dobičkonosnost – nedobičkonosnost, ne pa glede na svetost – posvetnost, resničnost – lažnost ali zdravje – bolezen. Proces ustvarjanja znanja je intelektualno delo za plačo, rezultat tega dela pa pripada delodajalcu, podobno kot rezultati fizičnega dela. Skozi komodifikacijo in vključevanje nematerialnih rezultatov intelektualnega dela v omrežene digitalne procese proizvodnje – potrošnje je znanje podrejeno kapitalistični kontroli. Poleg komodifikacije znanja grozita tudi komodifikacija življenja in biopiratstvo za dobiček. Patentno pravo se je toliko razširilo, da danes lahko patentiramo DNK in tako monopoliziramo žive organizme. Intelektualni viri (informacije in znanje) so ključni dejavniki proizvodnje in potrošnje v tržni ekonomiji informacijskega kapitalizma, informacijski delavci kot ustvarjalci znanja pa bi morali pridobiti vsaj povprečni odstotek dobička. Drugače ni mogoče zagotoviti motiviranosti informacijskih delavcev, ki ustvarjajo informacije in znanje. Plače so tržna cena uporabe delovne sile, renta tržna cena uporabe zemljišča in obresti tržna cena uporabe kapitala, avtorski honorarji in druge oblike denarnega nadomestila pa so tržna cena uporabe informacij in znanja kot kvaziblaga oziroma realnega blaga, če je uporaba znanja za proizvodnjo nematerialnega blaga in storitev posebna funkcija znotraj družbene delitve dela in če so vse takšne funkcije poplačane skozi tržne mehanizme. Obstajajo različne zakonske oblike intelektualne lastnine kot fiktivnega kapitala za dodeljevanje lastniških pravic do idealnih nematerialnih in neotipljivih objektov ter odgovarjajočih prihodkovnih prilivov. Poleg tradicionalnih pravic do intelektualne lastnine (patenti, zaščitene znamke, poslovne skrivnosti, vzorci, avtorska pravica (angl. copyright )) obstajajo tudi novejše oblike, ki vključujejo druge posebne vire informacijske ekonomije, kot so pravice do baz podatkov, zaščita topografije polprevodnikov, pravice gojiteljev rastlin, zaščita oznak geografskega porekla, pravice do predvajanja. Intelektualno delo se zgodovinsko izvaja na univerzah in institutih, plačuje pa se predvsem na osnovi nazivov, in ne po ekonomski uspešnosti. To pa je v nasprotju s pomembnostjo pravic do intelektualne lastnine kot prave osnove za nagrajevanje dobaviteljev informacij, znanja in intelektualne ustvarjalnosti. Za razliko od lastniških pravic do zemljišča, delovne sile in denarja naj bi pravice do intelektualne lastnine znanstvenikom in drugim informacijskim delavcem zagotavljale povprečni odstotek dobička za nematerialno blago in storitve, vendar ga neposredni dobavitelji dobijo le izjemoma. V kapitalizmu gre za zakonsko zajamčen monopol, po katerem superdobički, ki jih zagotavlja trajno povpraševanje po intelektualnem blagu in storitvah, pripadajo imetnikom intelektualne lastnine, ki praviloma niso informacijski delavci (angl. knowledge workers ). Kapitalizem temelji na protislovju med uporabno in tržno vrednostjo blaga. Tržna vrednost se nanaša na tržno posredovano denarno vrednost blaga za prodajalca, uporabna vrednost pa na fizično in/ali simbolično uporabnost blaga za kupca. Brez tržne vrednosti se blago ne more proizvajati za prodajo, če pa nima uporabne vrednosti, blaga nihče ne bo kupil. V primeru znanja se to protislovje izraža v obliki znanja kot intelektualnega splošnega dobrega in znanja kot intelektualne lastnine. To protislovje je bistvenega pomena predvsem za na znanju temelječe gospodarstvo (angl. Knowledge-Based Economy , Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE