OZ 2016/1

44 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Hierarhični sistemi v obliki drevesa izolirajo informacije. Neka enota prejema informacije od višje enote in na te informacije vplivajo vnaprej oblikovane poti. To je očitno na primeru sodobnih problemov informacijskih in računalniških ved, ki upoštevajo stari recept, po katerem je treba največjo moč dodeliti spominu oz. centralnem organu. Rizomatični sistemi v obliki korenine ne delujejo po hierarhičnih strukturah in omogočajo popolno povezanost informacij, saj uporabljajo zelo različne režime znakov in celo režime brez znakov. Sestavljeni so iz dimenzij oz. predvsem smeri gibanja. Način delovanja rizomatične strukture je podoben načinu delovanja človekovega živčnega sistema. Umetni sistemi indeksiranja temeljijo na hierarhični strukturi, rizomatični sistemi pa na asociacijah in spominu. Če so se proizvajalci znanja opredelili za rizomatične odprte nehierarhične modele informacijskih sistemov, so potrebne tudi "požarne stene" za zaščito osebnih računalnikov (Sukovic, 2008). KnjigaChrisaAndersona o dolgoročni strategiji brezplačnega ponujanja proizvodov in storitev v pričakovanju kasnejše večje prodaje (angl. freeconomics ) (Anderson, 2009; Šercar, 2010) je pravzaprav nadaljevanje njegove knjige o dolgem repu. Pravilo dolgega repa se nanaša na ekonomsko moč brezplačnih proizvodov in storitev. Beseda zastonj ima zelo slabo konotacijo, saj spominja na piratstvo in podobne druge načine izparevanja vrednosti. Vendar je brezplačno ponujanje ena izmed najpomembnejših značilnosti digitalnih trgov. Stroški na teh trgih so namreč blizu ničle in zato so take lahko tudi njihove cene. Če so digitalne storitve poceni, so stroški brezplačnih proizvodov in storitev za družbo tako majhni, da jih ta z lahkoto krije. Stroški predvajanja 10 odstotkov filma vsakomur, ki si ga želi ogledati online, so zanemarljivi v primerjavi s tržno vrednostjo drugih načinov privabljanja publike v kinodvorane. Rezultat teh načinov je itak negotov, saj se potencialni gledalec lahko premisli le zaradi stroškov prevoza do kinodvorane. Veliko televizijskih programov je že brezplačnih, saj dovolj zaslužijo z oglaševanjem. Na trgih, kjer je prisotno ogromno proizvodov in storitev, konkurenca pa je zelo huda, so cene odvisne od stroškov. Zahvaljujoč moči digitalne ekonomije se tudi stroški zelo zmanjšujejo. Anderson navaja zgodbo o Kingu Campu Gillettu, izumitelju britvic. V prvem letu po izumu (1903) je Gillette prodal le 51 brivnikov in 168 britvic. V naslednjih dveh desetletjih je izvajal najrazličnejše marketinške prijeme, ki si jih je izmislil, vendar zaman. Potem ko je dal na škatlo svojo sliko in ko je ameriški vojski ponudil velik popust za nakup brivnikov (brez britvic), jim je prodal na milijone brivnikov brez britvic. Brivnik brez britvic je bil seveda nekoristen; s tem je spodbudil veliko povpraševanje po britvicah, tako da je po vojni prodal nekaj milijard britvic. Zahvaljujoč nizki ceni jekla (za eno britvico je cena enaka skoraj nič) bi King Camp Gillette po modelu prelivanja dobička z enega proizvoda ali storitve na drug proizvod ali storitev lahko zastonj ponujal tako brivnike kot britvice, zaračunaval pa bi kremo za britje. V zadnjem desetletju za številne tržne niše že dlje časa velja radikalno nov model, ki temelji na dejstvu velikega upada stroškov za nekatere kategorije proizvodov oz. storitev, in ne več na prelivanju dobička z enega proizvoda ali storitve na drug proizvod ali storitev. Poslovni model prelivanja dobička je v ekonomiji znan že dlje časa in naj bi veljal za vse dejavnosti. Tako se npr. mobilni aparati ponudijo brezplačno, zaračuna pa se naročnina, poceni se prodaja konzola za digitalne videoigre, drago pa se zaračunajo igre, aparati za kavo se zastonj postavijo po pisarnah, zaposlenim pa se drago zaračunajo vrečke s kavo, kupcu se zastonj ponudijo gospodinjski aparati, če kupi drago kuhinjsko pohištvo itd. Radikalno novi model "zastonj" velja predvsem za ekonomijo interneta in je po okusu net generacije, ki je že navajena na brezplačno e-pošto, brezplačne bloge, brezplačno programje, brezplačno družbeno mreženje, hkrati pa nima rada avtorskih pravic in, širše, varstva intelektualne lastnine. Določanje cen je korenito spremenjeno. Svetovni splet je praktično zastonj. Razprava o dilemi "brezplačno – se plačuje" se je končala pred dvajsetimi leti. Vzpon "freeconomics" na internetu omogoča močna tendenca upadanja stroškov (predvsemmarginalnih stroškov po enoti), ki se bliža ničli. V online ekonomiji so nekatere zadeve preveč poceni, da bi jih lahko zaračunavali. Leta 1961 je bila cena posamičnega tranzistorja 10 ameriških dolarjev, danes pa bi 1 tranzistor stal 0,000015 centa, saj ima Intelov zadnji čip 2 milijardi tranzistorjev in stane 300 ameriških dolarjev. Kmalu tudi ne bo več tradicionalnega oglaševanja, ki ga net generacija ne prenese. Nato teh stroškov, ki so npr. pri hollywoodskih filmih velikanski in znašajo včasih 50 % vseh stroškov proizvodnje filma, ne bo več, kar bo drastično zmanjšalo stroške, ki po tej plati bremenijo ceno. Ekologija odprte kode poskuša spremeniti številne dejavnosti v smeri mentalitete, ki zahteva, da bi bili proizvodi in storitve zastonj, in sicer z ustvarjanjem sodobne svobodne in prožne omrežene skupnosti na osnovi odprtokodne tehnologije za skupno delo. Na internetu je tudi vedno več dela naravnanega tako, da se vsebine ustvarjajo in obdelujejo brezplačno (najboljši primer je Wikipedia). Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE