OZ 2016/2

87 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Problem del neznanih imetnikov avtorske pravice je tudi v Evropi prepoznan kot vprašanje, ki terja pozornost zakonodajalcev. Del strokovne javnosti meni, da bi najučinkovitejši način zaščite pravic imetnikov avtorske pravice predstavljali tehnološki ukrepi, in ne zakonodaja. Države EU rešujejo vprašanje del neznanih imetnikov avtorske pravice različno, na skupni ravni pa tovrstno zakonodajo EU usklajuje Zelena knjiga Avtorske pravice v gospodarstvu znanja (Evropska komisija, 2008a; Commission of the European Communities, 2008b). Razprava o delih neznanih imetnikov avtorske pravice se je v Evropi začela leta 2005. Glede na pobudo i2010 Digital Libraries Initiative za razvoj večjezikovne online baze podatkov digitaliziranih knjig, filmov, slik, časnikov, zvočnih posnetkov in arhivskega gradiva iz največjih evropskih zbirk je problem del neznanih imetnikov avtorske pravice eden od izzivov na področju pravic do intelektualne lastnine, ki terja dopolnjevanje obstoječega zakonskega okvira o avtorski pravici v EU. Po Direktivi o informacijski družbi (Directive 2001/29/EC on the harmonization of certain aspects of copyright and related rights in the information society) iz leta 2001, ki je glede na uporabo novih tehnologij in interneta predstavljala implementacijo posodobitve avtorske pravice iz Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici (WIPO Copyright Treaty) iz leta 1996, je vprašanje reprodukcije del neznanih imetnikov avtorske pravice v pristojnosti posamezne države članice EU. Vse države EU trenutno nimajo zakonodaje, ki bi urejala ta dela. Evropska večjezična digitalna knjižnica Europeana (www. europeana.eu ) vsebuje 4,6 milijona knjig, zemljevidov, fotografij, filmskih posnetkov in časopisov v digitalni obliki (European Commission, 2009). Komisija je odprla tudi javno razpravo o izzivih digitalizacije knjig v Evropi, ki jih predstavljajo možnosti za skupno delovanje javnega in zasebnega sektorja ter potreba po prenovi preveč razdrobljenega evropskega okvira za avtorske pravice. Viviane Reding, komisarka EU za informacijsko družbo in medije, je leta 2009 dejala, kako zaskrbljujoče je, da je v Europeani na voljo samo 5 % knjig, digitaliziranih v EU. Skoraj polovica digitaliziranih del je prihajala iz ene same države, druge države članice pa so storile občutno premalo. Države članice ne bi smele več z zavistjo gledati na napredek na drugih celinah, ampak bi se končno morale lotiti naloge, ki jih čaka. Prav tako je jasno, da za umestitev Evrope na digitalni zemljevid sveta samo Europeana ni dovolj. Posebej je poudarila potrebo po prilagoditvi evropskega okvira za avtorske pravice v digitalni dobi. Vprimeru Europeane se je pokazala odsotnost skupne rešitve glede avtorskih pravic na spletu v EU. Europeana vsebuje zlasti digitalizirane knjige, ki so javno dostopne in torej niso več zavarovane z avtorskim pravom (ki je v veljavi 70 let po smrti avtorja). Tabela 1: Pregled prispevkov držav članic EU k Europeani v odstotkih od skupnega števila objektov (4,6 milljona) – stanje konec julija 2009 Države EU Odstotek Francija 47 % Nemčija 15,4 % Nizozemska 8 % Velika Britanija 7,9 % Švedska 5,2 % Finska 4 % Grčija 1,6 % Italija 1,2 % Belgija 1,1 % Slovenija 0,7 % Španija 0,6 % Estonija 0,4 % Luksemburg 0,4 % Poljska 0,3 % Romunija 0,3 % Avstrija 0,2 % Portugalska 0,2 % Madžarska 0,1 % Latvija <0,1 % Ciper <0,1 % Bolgarija <0,1 % Češka <0,1 % Danska <0,1 % Irska <0,1 % Litva <0,1 % Malta <0,1 % Slovaška <0,1 % Nečlanice EU Norveška 4,3 % Švica 0,4 % Vir: European Commission, 2009 Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE