OZ 2016/2

90 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 avtorske pravice zaradi številnih nosilcev pravic in težav pri vzpostavljanju kontakta z njimi lahko zelo zapleten. Tako npr. zakon Združenega kraljestva o zaščiti podatkov delodajalcem ne dovoljuje dajati naslovov izvajalcev. Če je izvajalec umrl, je treba pridobiti dovoljenje osebe, ki je podedovala avtorsko pravico. Britanska knjižnica se je leta 2005 zMicrosoftom dogovorila za projekt digitalizacije knjig, objavljenih pred letom 1900, saj naj bi te bile zunaj avtorskopravne zaščite. Za uspešno delo v zvezi z avtorsko pravico je treba uravnovesiti pravice ustvarjalcev in javno dobro. V Združenem kraljestvu so objavljene knjige zunaj avtorskopravne zaščite 70 let po smrti avtorja; potemtakem knjige avtorjev, ki so umrli npr. pred letom 1937, ne bi bile več zaščitene od leta 2007 naprej. Glede na starost gradiva je najbrž majhen odstotek naslovov zunaj zaščite. Če avtorja knjige oz. nosilca avtorske pravice niso uspeli najti, so knjigo razglasili za osirotelo delo. Po oceni Britanske knjižnice spada v to kategorijo najmanj 40 % zaščitenih del. Strukturna kriza pravic avtorjev Stallman (2011) ugotavlja, da so avtorska pravica, patenti in zaščitne znamke različne kategorije, ki nimajo nič skupnega, ponesrečeno pa smo jih poimenovali s skupnim zavajajočim pojmom ‚"intelektualna lastnina" in s tem povzročili zmedo ne samo med laiki, temveč tudi med strokovnjaki. Zakoni, ki ščitijo različne oblike intelektualne lastnine, imajo različno poreklo in so se različno razvijali, vključujejo pa različne dejavnosti in predpise ter povzročajo različne probleme in politična vprašanja. Namen zakona o avtorski pravici je bil spodbujati avtorsko delo in umetnost, vendar pa ta zakon pokriva podrobnosti o izrazni obliki dela. Namen zakona o patentih je bil spodbujati objavo idej po ceni, ki zagotavlja začasen monopol tistemu, ki te ideje objavlja. To ceno je na določenih področjih vredno plačati, na drugih pa ne. Zakon o zaščitnih znamkah naj bi spodbujal katero koli poslovno dejavnost in omogočal, da bi kupci vedeli, kaj kupujejo. Avtorska pravica ima zgodovinske, filozofske (moralne), ekonomske, pravne in sociološke vidike. Področje, v katero sodi, imenujemo tudi področje za informacijske zakone (angl. information law ). To poimenovanje neposredno ponazarja povezanost informacijske znanosti in prava. Razvoj je šel od modela splošnega dobrega do modela zoper splošno dobro. Obstaja več paradigem avtorske pravice. Po klasični teoriji avtorska pravica ščiti izrazno obliko idej. Lastimo si lahko le materialne zapise znanja in pravica do intelektualne lastnine znanja ne more biti ekskluzivna. Ideje so po eni strani doma v naših možganih, po drugi strani znanje nastaja v medčloveških družbenih odnosih in se ne more razumeti ločeno od družbe (Hongladarom, 2011). Po isti teoriji naj bi zaščita avtorske pravice spodbujala ustvarjalnost. Tudi prvi zakon o avtorski pravici izpostavlja prav ustvarjalnost kot namen zakonskega urejanja te pravice. Ta zakon je znan po kratkem naslovu "Copyright Act 1709 8Anne c.21" in po polnem naslovu, ki se glasi: "AnAct for the Encouragement of Learning, by Vesting the Copies of Printed Books in theAuthors or Purchasers of such Copies, during the Times therein mentioned" (Zakon o spodbujanju pridobivanja znanja s podeljevanjem pravice do kopij tiskanih knjig avtorjem ali kupcem pravice do kopiranja za rok, ki je naveden v tem zakonu). Tradicionalno paradigmo predstavlja doktrina WIPO (Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici (WIPO Copyright Treaty, WCT)) iz leta 1996 (http://www.aas.si/pravni-viri/wipo-ap-fr1.html ), ki jo je Slovenija ratificirala leta 2002 (Chitrakar, et al., 2010). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah varovana dela opredeljuje kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so izražene na kateri koli način. Zakon ne omejuje vrste varovanih del, ampak jih navaja le kot primere; navaja zlasti govorjena, pisna, glasbena, gledališka, koreografska, avdiovizualna dela itd. Z avtorsko pravico je zato lahko varovano vsako delo, ki je nastalo kot posledica intelektualne dejavnosti posameznika (avtorja) in je izraženo tako, da omogoča (kakršno koli) zaznavanje. Avtorskopravno niso varovane ideje, načela, odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter ljudske književne in umetniške stvaritve. Avtor je fizična oseba, ki je ustvarila delo. Pravna oseba je lahko imetnik avtorske pravice, vendar pa se ne obravnava kot avtor dela, čeprav avtorju naroči stvaritev dela ali zaposli avtorja, ki je delo ustvaril. Kot avtor dela se šteje oseba, katere ime, psevdonim ali umetniška oznaka se pojavlja na delu ali je navedena ob objavi dela, dokler se ne dokaže drugače. Če pri stvaritvi dela sodelujeta dve osebi ali več oseb, tako da je to delo nedeljiva celota, veljajo te osebe za soavtorje in pripada jim nedeljiva avtorska pravica na takem delu. Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi stvaritve dela. Avtorju, ki delo ustvari, dela ni treba registrirati ali objaviti, da bi pridobil varstvo avtorske pravice. Avtorska pravica začne samodejno veljati takoj, ko je delo ustvarjeno. Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE