OZ 2016/2

92 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 avtorja ali dela, podpisana s psevdonimom, ali kolektivna avtorska dela (npr. enciklopedije, antologije). Ta paradigma je v strukturni krizi. Čeprav so zakoni o avtorski pravici v protislovju z naravo znanja in v prid imetnikom avtorskih pravic (založniki, TV- postaje, producenti filmov, proizvajalci fonogramov …), ne pa avtorjem, so ti zakoni takšni, kakršni so; imajo povsem realne posledice za družbo in posameznike – ustvarjalce in uporabnike intelektualne lastnine. Intelektualna lastnina je rezultat kapitalističnega sistema blagovne proizvodnje. Do vzpostavitve kapitalističnih družbenih odnosov sta bila pretok in kopiranje znanja prosta in brezplačna. Pred tem so poslovne skrivnosti fizično ščitili, da jih ne bi izvedela konkurenca (Stagniūnaitė, 2010). Do zakonov o avtorski pravici je bil tudi odnos do izdelave kopij drugačen. Tako je npr. cerkev spodbujala kopiranje verskih spisov, saj vsebujejo resnico, širjenje resnice pa je zaželeno. Klasična avtorska pravica vključuje dve pravici: moralno avtorsko pravico (ki ni na prodaj, ker bi kupec postal avtor dela, ki ga ni ustvaril) in materialno avtorsko pravico do izdelave kopij, namenjenih za prodajo z dobičkom (ki jo avtor praviloma proda izdajatelju). Razmerje med pisateljem in izdajateljem naj bi bilo v obojestranskem interesu, največji paradoks na področju avtorske pravice pa je prav v tem, da v praksi avtorska pravica ni v prid avtorjem. V raziskavi o stanju avtorske pravice na Nizozemskem ter v Nemčiji, Franciji in Belgiji, ki jo je leta 2005 izvedlo nizozemsko ministrstvo za pravosodje, je bilo ugotovljeno, da je to deloma posledica strukturno šibkejšega položaja avtorjev pri pogajanjih z izdajatelji (Hugenholz in Guibault, 2005). Pogodbe v praksi predstavljajo obliko unilateralnega izkoriščanja avtorjev, ki jo izvajajo izdajatelji; Hugenholz in Guibault sta mnenja, da je treba avtorje pred takšno prakso zaščititi z zakonom in drugače. Pri priporočilih glede številnih zakonskih določb izhajata Hugenholz in Guibault iz več načel. To so: • načelo proporcionalnosti (nadaljnjih intervencij v svobodo pogajanja naj ne bi bilo – razen nujnih), • načelo socialne pravičnosti (zaščita naj bi bila namenjena predvsem avtorjem kot strukturno šibkejši strani), • načelo zaščite ustvarjanja (določbe naj bi izražale kulturno upravičenost avtorske pravice in sorodnih pravic), • načelo zakonske gotovosti in transparentnosti (vse strani na trgu naj bi bile optimalno informirane o zadevnih pravicah in obveznostih), • načelo gospodarnosti (stroški transakcij, povezani s sklenitvijo pogodb, naj bi ostali omejeni), • načelo tehnične nevtralnosti (pred zakonskimi določbami naj bi bili vsi mediji enaki), • načelo pragmatičnosti (določbe naj bi čim bolj ustrezale običajem in potrebam prakse). Avtorska pravica se je dokaj uspešno prilagodila tehnološkemu premiku od tiska k ploščam, CD-jem in digitalnimdatotekam, ni pa se prilagodila internetu; od njegovega pojava v začetku devetdesetih let 20. stoletja je intelektualna lastnina v krizi. Kot reakcija na neadekvatnost tradicionalne avtorske pravice in uvajanje vedno več omejitev uporabe avtorskih del v digitalnemprostoru, ki na ustvarjalnost in napredek v znanosti delujejo zaviralno, so se na internetu kot samoregulativnem sistemu pojavile prostovoljne iniciative in koncepti, kot so Creative Commons, Science Commons, odprta koda in copyleft. Izraz "odprta koda" (angl. open source ) je postal priljubljen tudi z vzponom interneta, prej so se za ta koncept uporabljali različni izrazi. Na začetku se je izraz nanašal samo na izvorno kodo programja, ki je razpoložljiva za javno sodelovanje, danes pa se nanaša na ogromno drugih področij, kot npr. na odprtokodno ekologijo, odprtokodno kulturo. Stallman je opozoril na zlorabe koncepta, saj nekateri niso pripravljeni izdati svojega prispevka drugim in skrijejo svoje dodatke ali pa za njih zahtevajo licence in/ali omejijo uporabo drugim uporabnikom (Wikipedia, 2016b). Za spodbujanje razvoja, širjenja in uporabe programske opreme in rešitev, temelječih na odprti kodi, v Sloveniji skrbi Center odprte kode Slovenije (COKS) (COKS, 2016). Zgodnji primer copylefta se je pojavil leta 1975 v projektu Tiny BASIC. Simbol za copyleft je zrcalno obrnjena črka c v krogu. Za razliko od znaka za avtorsko pravico ne predstavlja nobenih pravnih omejitev. Obratno od avtorske pravice (angl. copyright ), ki prepoveduje presnemavanje in distribuiranje kopij avtorskih del, je copyleft oblika licenciranja avtorskih del na področju računalniške programske opreme, dokumentov, glasbe in umetnosti, ki daje vsem pravico do presnemavanja in distribuiranja kopij avtorjevega dela, če se te pravice prenašajo naprej. Licence copyleft so podobne licencam, ki so na voljo tudi preko Creative Commons z imenom "deljenje pod enakimi pogoji" (angl. share-alike ) (Wikipedia, 2016c; GNU Operating System, 1996–2015). Creative Commons predstavlja novo paradigmo, ki ustvarjalcem ponuja vnaprej pripravljene licence, s katerimi jasno določijo dovoljene in nedovoljene uporabe svojih del, tako da lahko dela svobodneje krožijo med uporabniki. Creative Commons je danes gibanje širokih razmer, ki je sprejeto v preko 50 državah. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE