OZ 2016/2

93 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Od leta 2005 so na voljo tudi slovenske različice licenc, napisane v slovenskem jeziku in prilagojene pravnemu redu v Sloveniji. Pri Creative Commons v Sloveniji sodelujeta Inštitut za intelektualno lastnino (IPI), ki skrbi za pravne vidike prilagajanja licenc, in Ljudmila (Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo pri KUD-u France Prešeren), ki projektu zagotavlja organizacijsko in tehnično podporo (Creative Commons, 2016). Science Commons je del gibanja Creative Commons za področje znanosti. Science Commons je začel delovati leta 2005 pri Computer Science and Artificial Intelligence Laboratory (Laboratorij za računalnitšvo in umetno inteligenco) v okviru Massachusetts Institute of Technology (MIT); njegov letni proračun znaša približno 750.000 ameriških dolarjev (Creative Commons, s. a.). Patenti in patentno pravo so prepoznani kot poseben problem. Patentno pravo se je razširilo do take mere, da danes lahko patentiramo tudi DNK. Po patentnem pravu je načeloma mogoče patentirati izum, ne pa znanstvenega odkritja (Geni niso izum!). Pristaši patentiranja genov izhajajo iz trditve, da se izolirani DNK razlikuje od naravne oblike. Če želimo izvedeti, kakšno je tveganje za nastanek raka, naj bi za analizo lastnega DNK-ja plačali takso lastniku tovrstnega patenta. Monopol nad temi analizami ima biotehnološko podjetje Myriad Genetics v ZDA. Genske teste za mutacije na genih BRCA1 in BRCA2 (rak dojk) nezakonito izvaja prek 70 laboratorijev v Evropi (tj. ne da bi plačali kakršno koli licenčnino podjetju Myriad Genetics kot imetniku patenta). Evropska direktiva iz leta 2008 določa, da je gene, izolirane iz naravnega okolja, dopustno patentirati; s tem je omogočena nemotena uporaba patentiranih genov v raziskovalne namene. Ameriško vrhovno sodišče je junija 2013 za neveljavne razglasilo patente za DNK, ki je izoliran iz človeškega telesa, vendar se ta odločitev ne nanaša na primer komplementarnega DNK-ja (cDNA), ki se v naravi ne pojavlja in ga uporabljajo za kloniranje genov. Človeška gena BRCA1 in BRCA2, ki lahko, ko mutirata, povzročita raka dojk in jajčnikov, sta izdelka narave, zato ju ni mogoče patentirati. Toda sodišče je tudi odločilo, da se komplementarna zaporedja DNK-ja (cDNA) lahko patentirajo. Torej je cDNK različice genov BRCA podjetja Myriad Genetics mogoče patentirati (Palmer, 2013). Vlade pogosto spodbujajo univerze in raziskovalne institute, da preko patentov zaščitijo rezultate raziskav z namenom prodaje zasebnemu sektorju. S patentno zaščito raziskovalci zavirajo drug drugega. Uporaba patentov je draga, časovno zamudna in upočasnjuje inovacijski proces. Mnogi patentirani izumi imajo širšo uporabo, kot so jo predvideli njihovi imetniki. Science Commons spodbuja licenciranje patentov skozi javne licence pod razumnimi pogoji – bodisi na osnovi brezplačne dostopnosti patentov bodisi na osnovi dostopnosti patentov po nominalni ceni in brez omejitev področja uporabe. Zakon o avtorski pravici in predstavni[ka demokracija Države zahodne civilizacije so države s kapitalističnim družbenim redom, poleg tega pa so tudi države s predstavniško demokracijo. Narodi držav, ki so se osamosvojile po razpadu SFR Jugoslavije, so se neposredno na referendumih v začetku devetdesetih let 20. stoletja izrekli za nacionalno državo, svobodo, samostojnost in demokracijo, kapitalistične družbene odnose pa so uvedle tranzicijske oblasti – zmagoslavne stranke, izbrane na prvih demokratičnih volitvah, tj. posredno, preko institucij predstavniške demokracije. Zakoni se sprejemajo po meri politikov na oblasti. Za socialno-psihološko prepoznavanje motivov dela volilnega telesa, ki ga predstavljajo, je treba razkriti ideološko kopreno, ki skriva njihove interese. Čeprav se je izključni razredni pristop izkazal kot zavajajoč, vendarle ni pričakovati, da bi bila v kapitalističnem družbenem sistemu delavska zakonodaja v prid delavcev. Mnenja o odnosu med avtorsko pravico in demokracijo so deljena. Nekateri menijo, da sta koncepta kompatibilna, drugi, da koncepta nista povsem združljiva (Tallmo, 2009). Avtorska pravica se je pojavila po ukinitvi cenzure v začetku 18. stoletja. Veljalo je, da sta avtorska pravica in svoboda izražanja komplementarni in predstavljata obliko zaščite integritete avtorja in dela. Z zornega kota bralcev in drugih uporabnikov sta koncepta avtorske pravice in demokracije nezdružljiva, saj avtorska pravica kot svojevrstni monopol ogroža zasebnost uporabnikov in predstavlja cenzuro. Tristo let po izumu tiska so obstajali le privilegiji izdajateljev, ne pa pravice avtorjev kot ustvarjalcev vsebine. Po pojavu prvega zakona o avtorski pravici pred tristo leti je bila predmet avtorskopravne zaščite književnost, vključno z dramskimi deli. Avtorska pravica po tem zakonu ni "lastnina" (angl. property ), temveč "spodobnost" (angl. propriety ). Namen knjig je izobraževati državljane in zakon je časovno omejil izključno pravico avtorjev na največ 28 let po objavi dela. Pravica tudi ni bila dedna. Dandanes obstajajo strokovnjaki, ki so prepričani, da bi avtorska pravica morala biti dedna brez kakršnih koli omejitev, podobno kot pri otipljivi lastnini. Po sprejetju zakona leta 1710 se je začel spopad med Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE