OZ 2016/2

94 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 pristaši nezapisanega zakona in pristaši zakonov v pisni obliki. Spopad se je končal proti koncu 18. stoletja z zmago pristašev zapisanih zakonov. Nekateri pravni strokovnjaki so bili mnenja, da ima avtor lahko lastniško pravico do rokopisa, po objavi pa delo postane splošno dobro skupnosti. Avtorska pravica se je povezovala z zasebnimi pismi in rokopisi ter z zaščito neobjavljenih avtorskih del. Nekateri strokovnjaki so menili, da je tako stališče nesmiselno. Zakonodajalec se je opredelil za omejen rok zaščite, preden delo preide v javno sfero. Stališče, da je prvi zakon o avtorski pravici prispeval k nastajanju novega monopola, je zgodovinsko zgrešeno, saj je bil zakon naravnan proti pravici izdajateljev, ki je bila do tedaj trajna. Zakon se je pojavil po ukinitvi cenzure in je pravzaprav razglasil odgovornost avtorjev za ideje v objavljenih delih, kar se ujema s pozitivno zakonodajo. Zakoni o avtorski pravici sodijo v civilno pravo, saj urejajo odnose med državljani, in ne med državljani in državo kot pri cenzuri. Zakoni o avtorski pravici so v bistvu demokratični. Pred zakonom o avtorski pravici in sorodnih pravicah so vsi avtorji brez razlike enaki; za vsa dela velja enako ne glede na kakovost. Posebej pomembno je, da trajno ščiti (vsaj) moralno pravico do avtorstva in da delo ne sme biti spremenjeno brez avtorjevega dovoljenja ter da predvideva kazni v primeru spreminjanja brez dovoljenja. Podpira torej svobodo izražanja. Kot meni Tallmo (Tallmo, 2009), spada avtorska pravica med pravice do osebnosti, saj jo vedno začne ustvarjalec. V zakone o avtorski pravici naj bi bile izrecno vključene tudi pravice uporabnikov ustvarjalnih del. Ali ima avtorska pravica prihodnost? Zlata doba avtorske pravice je bilo obdobje od leta 1700 do leta 1950. Pred tem je bilo uveljavljanje avtorske pravice lahko. Branje knjige je bilo jasno ločeno od tiskanja. S pojavom plošč in gramofonov se je avtorska pravica razširila na novo tehnologijo. Po Fleischerju (Fleischer, 2008) je širjenje avtorske pravice (ves čas je mišljena avtorska pravica v pomenu copyright ) posledica reakcij imetnikov avtorske pravice na razvoj tehnologij za kopiranje. Ko je tiskarski stroj predstavljal edino tehnologijo za razmnoževanje, je avtorska pravica veljala le za besedilo. Po pojavu gramofona, filma in radia se je njena veljavnost razširila na "dela" neodvisno od medija in razvite so bile različice za posamezni medij. Po pojavu interneta se avtorska pravica razvija v novo smer in njena veljavnost se nanaša na dostop do orodij, in sicer na zelo arbitraren način. Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (Anti-Counterfeiting Trade Agreement – ACTA) iz leta 2010 prepoveduje posedovanje orodij, ki omogočajo razbitje zaščite predkopiranjemali nepooblaščenim predvajanjem. Internet podpira tudi vse druge medije, tradicionalna paradigma avtorske pravice pa nemore zagotoviti pričakovane zaščite. Prej so bili načini prenosa podatkov različni – odvisno od medija; na internetu pa se za vse medije, ki jih podpira, uporablja enak način prenosa. Internet vedno bolj uporabljamo tudi za glasbo. Pogosto poslušamo glasbo v digitalni obliki, vedno več denarja pa porabimo za živo glasbo. Če je bila pred 10 ali 15 leti živa glasba le reklama za posneto glasbo, so danes glasbeni posnetki pogosto reklama za živo glasbo. Če je glasba posneta kot datoteka, gre za prenos z interneta (angl. downloading ). Če pa programska oprema pošilja glasbo neposredno na zvočnik, gre za način pošiljanja podatkov na internetu, pri katerem se podatki prejemajo po istem vrstnem redu, po katerem so odposlani (angl. streaming ). Uporabnik ima možnost izbrati neposredni prenos datoteke na zvočnik, glasbeno industrijo pa skrbi, da bi uporabnik glasbo shranil na svoj računalnik. Obstaja tudi način prenosa zvočnega signala po internetu do računalnika, ki se od običajnega internetnega prenosa zvoka razlikuje v tem, da za poslušanje ni treba naložiti celotne zvočne datoteke (.wav , .au ...) na računalnik, saj se zvok začne predvajati takoj, ko na računalnik prispejo prvi podatki (angl. audio streaming ). Ko zvočni podatki prispejo na računalnik, so za nekaj sekund shranjeni v medpomnilnik in šele nato se začnejo predvajati. Podatki se med poslušanjem neprestano prenašajo na računalnik (angl. audio data streaming ); to zagotavlja neprekinjeno predvajanje zvočnega posnetka. Poslušanje je nemoteno, vse dokler na računalnik prihajajo novi podatki in se zapisujejo v medpomnilnik. Zvok se neha predvajati, ko se podatki prenehajo shranjevati v medpomnilnik in se ta izprazni. To se lahko zgodi zaradi preobremenjenosti internetne povezave, saj zvočni podatki na računalnik ne prispejo dovolj hitro. Vzrok za prekinjen prenos zvoka je lahko v slabi povezavi poslušalca internetnega radia ali v preobremenjeni in nezadostni povezavi internetnega pretočnega radia, ki zvočni signal oddaja. Obstajata dve vrsti pretoka zvoka: zvok na zahtevo (primeren za arhivirane zvočne posnetke na spletnih straneh) in predvajanje zvoka v živo (primeren za internetne radijske postaje) (Strem.si ., 2008). Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE