OZ 2016/2

96 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 tudi za večjo ozaveščenost o avtorski in sorodnih pravicah. Splošna ozaveščenost javnosti o pomenu in varovanju avtorske pravice je na splošno zelo majhna, med avtorji pa je prav zastrašujoče nizka. Glavni zahtevek predstavnikov dejavnosti, temelječih na avtorski pravici, do zakonodaje je bil, naj le-ta zajema tudi uporabo komunikacij ali, drugače povedano, naj predpisuje tudi odgovornost dobaviteljev informacijskih servisov (angl. Information Service Providers – ISP ). Zakonodaja o ISP-jih tako vključuje cenzuro interneta v obliki črnih seznamov in zahtevo po avtorizaciji z namenom, da ISP- ji iz komunikacij izključijo uporabnike brez naročniške identitete. V imenu odgovornosti ISP-jev naj bi bil lahko poklican na odgovornost prav vsak uporabnik. Vendar je internet mreža računalnikov, in ne ljudi, v kateri sleherni računalnik lahko odpre lokalno mrežo. Podjetja se znotraj povezujejo preko optičnih vlaken in si informacije izmenjujejo preko usmerjevalnikov. V takšni mreži le lokalni administrator lahko sledi aktivnostim posameznega uporabnika; s tem je anonimnost, ki danes predstavlja velik problem za dejavnosti, temelječe na avtorski pravici, navzven zajamčena. Po Fleischerju (Fleischer, 2008) so možnosti takih zlorab praktično neskončne. Vedno večje možnosti anonimnosti udeležencev bodo v prid celo navadnim kriminalcem in teroristom, ne samo nenevarnim glasbenim piratom, lahko pa se zgodi, da bo internet izgubil svoj odprt in svoboden značaj zaradi neustreznih reakcij uporabnikov na nepremišljene zakonodajne zahteve imetnikov avtorske pravice. Operaterji omrežnih elektronskih komunikacij in servisov naj ne bi bile samo velike nacionalne in mednarodne družbe na področju telekomunikacij. Po definiciji ameriškega zakona o avtorski pravici iz leta 1998 (Digital Millenium CopyrightAct – DMCA) se lahko tudi knjižnice obravnavajo kot ISP-ji. Za ISP lahko velja tudi posameznik, ki je gostitelj bloga ali spletnega foruma; po tej zelo široki definiciji bi moral registrirati identitete uporabnikov in jih na zahtevo posredovati izvajalcu zaščite avtorske pravice. Pred dobrimi štirimi leti so se, po mnenju dela javnosti, v strogi tajnosti začela pogajanja o novem mednarodnem trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA), ki naj bi vzpostavil mednarodno pravno ogrodje za učinkovitejše preganjanje kršitev avtorske in sorodnih pravic, še zlasti ponarejanja in internetnega piratstva. GATT/WTO – intelektualna lastnina in uveljavljanje Primer Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (General Agreement on Tariffs and Trade – GATT) kaže na nesoglasje med nacionalnimi zakoni in mednarodnimi sporazumi o avtorski pravici, na katere ima zakon o avtorski pravici ZDA bolj ali manj prevladujoč vpliv. GATT je bil sklenjen leta 1947. Leta 1995 so takratne države članice GATT-a in Evropske skupnosti ustanovile Svetovno trgovinsko organizacijo (World Trade Organization –WTO) za spremljanje poteka multilateralnega trgovskega sistema in od tedaj GATT 1994 deluje v spremenjenih razmerah v okviru WTO (WTO, 2016). Države članice GATT-a so zdaj članice WTO, Splošni sporazum GATT pa obstaja kot krovna meddržavna pogodba pod okriljemWTO. Julija 2008 je bilo 153 držav članic. Po dokumentu CIAWorld Factbook je v svetu skupaj 267 držav in stalno naseljenih odvisnih področij, od tega je 193 članic Organizacije združenih narodov, in Vatikan. Združeno kraljestvo predstavlja eno članico OZN in na seznamu je upoštevano kot ena država. Kodeks o intelektualni lastnini v multilateralnem trgovinskem sistemu je uvedel GATT s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Agreement on Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights – TRIPS) med urugvajskim krogom pogajanj v letih od 1986 do 1994. WTO je s tem v področje delovanja poleg trgovskega blaga zajel tudi storitveni sektor in pravice intelektualne lastnine. Ideje in znanje postajajo vse pomembnejši del trgovine. Največja vrednost novih medicinskih in drugih visokotehnoloških proizvodov je v količini izumov, inovacij, raziskav, vzorcev in preizkušanj. Filmi, zvočni posnetki, knjige, računalniška programska oprema in online storitve se kupujejo in prodajajo zaradi informacij in ustvarjalnosti, ki jih vsebujejo, ne pa zaradi plastike, kovin ali papirja za izdelavo. Vrednost mnogih proizvodov, s katerimi smo trgovali kot s tehnološko manj zahtevnimi proizvodi, zdaj vključuje sorazmerno več izumov in vzorcev, npr. obleka z blagovno znamko ali nove rastlinske varietete. Ustvarjalci naj bi imeli pravico preprečiti drugim, da uporabljajo njihove izume, vzorce in druge stvaritve, ter uporabljati to pravico pri pogajanjih o plačilu za njihovo uporabo. To so pravice intelektualne lastnine, ki imajo številne oblike. Knjige, slikovno gradivo in filme ščitimo z avtorsko pravico, izume patentiramo, blagovne znamke registriramo kot zaščitene znamke itd. Vlade in parlamenti naj bi ustvarjalcem zagotovili te pravice kot spodbudo za ustvarjanje idej v korist družbe kot celote. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE