OZ 2016/2

100 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 ukrepanje zoper vsako dejanje kršitve pravic intelektualne lastnine, zajeto v sporazumu. Postopki morajo biti pravični in morajo zagotavljati, da so vse pravice udeležencev v postopku ustrezno zaščitene (6. člen: Splošne obveznosti glede uveljavljanja). Podpisnice morajo imetnikom pravic zagotoviti civilne sodne postopke. Sodne oblasti imajo v civilnem sodnem postopku pravico stranki odrediti, da se kršitev preneha, in tej stranki ali, če je treba, tretji osebi odrediti, naj prepreči blagu, s katerim so kršene pravice intelektualne lastnine, vstop v trgovinske tokove (8. člen: Sodne odredbe). V civilnem sodnem postopku imajo sodne oblasti pravico od kršilca pravice intelektualne lastnine zahtevati, naj imetniku pravice plača ustrezno odškodnino po kriterijih, določenih za odškodnino. Pri kršitvah avtorske in sorodnih pravic, ki ščitijo dela, fonograme ali izvedbe, in v primerih ponarejanja blagovnih znamk vsaka podpisnica vzpostavi in ohranja sistem, ki zagotavlja enega ali več elementov, kot so pavšalna odškodnina ali domneve za določanje zneska odškodnine, ki zadošča za izravnavo škode imetnika pravice zaradi kršitve, ali vsaj dodatno odškodnino za avtorske pravice (9. člen: Odškodnina). Podpisnica mora zagotoviti pravico sodne oblasti do uničenja spornega blaga brez odškodnine. Enako velja za material in orodje, ki se pretežno uporablja pri izdelavi spornega blaga (10. člen: Druga sredstva). Sodne oblasti imajo tudi pravico odrediti takojšnje in učinkovite začasne ukrepe. Podpisnica mora izvajati ukrepe na meji na način, ki neupravičeno ne razlikuje med pravicami intelektualne lastnine in preprečuje nastajanje ovir za zakonito trgovino. Ti ukrepi se izvajajo v skladu z nacionalnim sistemom varstva pravic intelektualne lastnine in brez poseganja v sporazum. Podpisnice soglašajo, da se določbe oddelka o ukrepih na meji ne nanašajo na patent in varstvo neobjavljenih informacij (13. člen: Področje uporabe na meji). Podpisnice lahko iz uporabe tega oddelka izključijo majhne količine blaga nekomercialne narave v osebni prtljagi potnikov. V zvezi z uvoznimi in izvoznimi pošiljkami vsaka podpisnica sprejme ukrepe, ki njenim carinskim organom omogočajo ukrepanje na lastno pobudo in prekinjanje sprostitve sumljivega blaga ali začasno prekinitev sprostitve sumljivega blaga (16. člen: Ukrepi na meji). Pristojni organi imajo tudi pravico od imetnika pravice zahtevati, naj priskrbi varščino ali enakovredno zavarovanje, ki dovolj ščiti toženca in pristojne oblasti ter preprečuje zlorabo (18. člen: Varščina ali enakovredno zavarovanje). Države podpisnice zagotavljajo kazenske postopke in kazni, ki se uporabljajo vsaj pri zavestnem ponarejanju znamk ali piratstvu avtorske ali sorodnih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu. Kazenske postopke in kazni morajo uporabiti v primerih namernega uvoza in domače uporabe (23. člen: Kazniva dejanja). V kazenski zakonodaji mora biti na voljo tudi kazenska odgovornost za pomoč in napeljevanje. Kazni so lahko zaporne in denarne, morajo pa biti dovolj visoke, da odvračajo od dejanj kršitev v prihodnosti, ter sorazmerne višini kazni za ustrezna kazniva dejanja (24. člen: Kazni). Sporazum določa tudi uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju in zagotavljanje civilnopravnih in kazenskih postopkov v zvezi s tem. Poglavje III določa prakse izvrševanja uveljavljanja pravic intelektualne lastnine. Podpisnica je dolžna spodbujati razvoj potrebnega strokovnega znanja in izkušenj svojih pristojnih organov. Pristojni organi podpisnic naj bi se posvetovali in izmenjavali informacije zaradi spodbujanja učinkovitosti zagotavljanja pravic intelektualne lastnine na meji (29. člen: Obvladovanje tveganja na meji). Poglavje IV ugotavlja, da je mednarodno sodelovanje ključnega pomena za uresničevanje učinkovitega varstva pravic intelektualne lastnine in ga je treba spodbujati ne glede na poreklo blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, ali lokacijo oziroma državljanstvo imetnika pravice; spodbujati je treba tudi izmenjavo informacij o praksah izvrševanja vključno s statističnimi podatki, informacij o najboljših praksah ter informacij o zakonodajnih in regulativnih ukrepih z drugimi podpisnicami. Poglavje V o institucionalni ureditvi določa ustanovitev OdboraACTAz nalogo pregledovanja izvajanja in delovanja tega sporazuma ter odločanja o pogojih pristopa katere koli članice Svetovne trgovinske organizacije WTO. PoglavjeVI določa, da je za udeleženke pogajanj ali za druge članiceWTO, ki pridobijo privolitev udeleženk, sporazumna voljo za podpis od 31. marca 2011 do 31. marca 2013, veljati pa začne 30 dni po deponiranju šeste listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi podpisnic, ki so deponirale svoje ustrezne listine o ratifikaciji. Za sprejemanje trgovinskega sporazuma ACTA za boj proti ponarejanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami ter Avstralijo, Kanado, Japonsko, Republiko Korejo, Združenimi mehiškimi državami, Kraljevino Maroko, Novo Zelandijo, Republiko Singapur, Švicarsko konfederacijo in Združenimi državami Amerike je bil predviden nezakonodajni postopek; vsebina sporazuma se namreč nanaša na področje skupne trgovinske politike, kjer ima EU izključno pristojnost, pri čemer so gospodarski (trgovinski) vidiki intelektualne lastnine eden izmed temeljev skupne trgovinske politike, posebej še uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v tretjih državah. Trgovinska pogajanja se razlikujejo od multilateralnih pogajanj v okviru mednarodnih organizacij, kjer so vsa besedila vedno javno dostopna. Zato so pogajanja potekala v skladu s prakso, ki velja za sklepanje trgovinskih sporazumov, to je, da se besedila ne objavijo, dokler niso parafirana; poleg tega se o takšnih sporazumih ne pogaja javno, ampak so skladno z Lizbonsko Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE