OZ 2016/2

109 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Avtorska pravica in cenzura Avtorska pravica in cenzura sta podobna pravna instituta, ki nekaj bodisi prepovedujeta bodisi omejujeta. Avtorska pravica načeloma prepoveduje izdelavo novih izvodov (kopij) izvirnika razen imetniku/nosilcu avtorske pravice oz. omejuje uporabo avtorskopravno zaščitenega gradiva. Cenzura, ki je lahko preventivna in pomeni prepoved objavljanja, ali kazenska, ki predvideva kazen za objavljanje prepovedanih vsebin in uporabo že objavljenega gradiva ter privzeto vključuje tudi prepoved izdelave novih izvodov. Največje zgodovinske posledice je imela zagotovo cenzura Biblije, ki jo je uvedla papeška krščanska cerkev. Biblija je najbolj tiskana, prevajana in brana knjiga v zgodovini človeštva. Leta 1804 je bila ustanovljena Britanska biblična družba (British Biblical Society), leta 1816 pa Ameriška biblična družba (American Biblical Society). Za krščansko cerkev naj bi bila ta knjiga sveta, vendar je bil leta 1229 v Toulousu sprejet dekret o ustanovitvi inkvizicijskega sodišča, med drugim zoper tiste, ki Biblijo berejo v narodnem jeziku. Papeška oblast je preganjala valdenžane, ker so se sklicevali na Biblijo in dele Biblije prevedli v narodni jezik. Po odloku cerkvenega koncila v Konstanci (1414–1418) so izkopali kosti Johna Wycliffa (ca. 1320–1384), prevajalca Biblije v angleški jezik in predhodnika reformacije, ter jih naknadno sežgali na grmadi. Koncil je obsodil in sežgal tudi Jana Husa (1371–1415), češkega zgodnjega reformatorja, zaradi sklicevanja na Biblijo. Leta 1999 je papež Janez Pavel II. razglasil, da obžaluje njegovo nasilno smrt in ga priznal kot cerkvenega reformatorja. Martin Luther (1483–1546) je pri pregledu knjig v univerzitetni knjižnici v Erfurtu odkril Biblijo v latinščini. Pred tem ni vedel, da ta knjiga obstaja, saj so se na mašah brali le posamezni deli evangelijev in poslanic. Takrat je prvič videl Biblijo v celoti. En izvod Biblije, ki je bil z verigami priklenjen na steno, je našel tudi v samostanu in jo je tam pogosto bral. Z razglasitvijo svetih spisov Biblije za vir in vrhovno merilo krščanstva je še kot strog rimski katolik postavil bistveno načelo reformacije. Cenzuro izvajajo tudi splošne knjižnice kot nekakšni redarji. Za to je dober primer ameriški film "Vrnitev v mestece Peyton" iz leta 1961. Prebivalci puritanskih nazorov, ki prevladujejo v mestecu, si prizadevajo preprečiti, da bi mestna knjižnica nabavila knjigo neke njihove prebivalke, ki ima drugačna moralna stališča. Avtorska pravica in pravica dajanja v najem in posojanja Sestavni del avtorskopravne zaščite sta tudi pravici dajanja v najem in posojanja. Gre za prenosljivi pravici, ki se lahko npr. vneseta v pogodbe o proizvodnji filmov, vendar pa avtorji in izvajalci zadržijo svojo pravico do materialnega nadomestila, ki je neodtujljiva in se ji ne morejo odreči. Izključno pravico do omejevanja, dajanja pooblastila oziroma prepovedi dajanja v najem in posojanja naj bi imeli naslednji nosilci pravic: avtorji glede izvirnika in izvodov (kopij) svojih del (z izjemo zgradb in uporabne umetnosti); izvajalci glede materializacije (angl. fixation ) svojih izvajanj; proizvajalci zvočnih posnetkov glede tovrstnih posnetkov; in proizvajalci prve materializacije filma v odnosu do izvirnika in kopij njihovih filmov. Ta spisek se ne bi smel razširiti na druge kategorije nosilcev. Sorodne pravice so: pravica do materializacije, ki je osebna pravica, ter pravica do reprodukcije in pravica do distribucije, ki sta prenosljivi. Te se lahko dodelijo in so koncesijske. Mednarodnih listin ali konvencij v zvezi s pravico posojanja ni in v mnogih državah ta pravica ni urejena. Direktiva Sveta 92/100/EGS o pravici dajanja v najem in posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine z dne 19. novembra 1992 je temeljila na odredbah o notranjem trgu iz Rimske listine in je zagotovila minimalne standarde zaščite naštetih pravic izvajalcev, producentov fonogramov in filmov ter radijskih in televizijskih organizacij. Ta direktiva je bila razveljavljena z istoimensko direktivo Evropskega sveta in Parlamenta z dne 12. decembra 2006. Stališče Ifle (CLM, 2005) do pravice posojanja je podano v dokumentu z naslovom The IFLA Position on Public Lending Right . Potreba po znanju naj bi bila nedvomna prioriteta družbe in knjižnice imajo ključno vlogo tudi v tem, da primerno ravnajo zoper zakonske in moralne pravice nosilcev avtorske pravice. Zato naj bi politiko knjižnic skupaj oblikovali knjižničarji in nosilci avtorskih pravic. V strogem smislu je pravica javnega posojanja avtorska pravica. Imetnik avtorske pravice ima namreč pravico dovoliti ali prepovedati javno posojanje zaščitenih del. Po drugem konceptu je pravica javnega posojanja pravica avtorja, ki ni nujno imetnik avtorske pravice, do denarnega nadomestila. Ta koncept je uporabil IZUM pri razvoju aplikacije knjižničnega nadomestila. Nadomestilo v tem primeru ni tantiema, ki sicer pripada imetniku avtorske pravice. Pravica javnega posojanja se nanaša le na fizične oblike gradiva, ne velja pa za črpanje in uporabo podatkov iz računalniških baz podatkov. Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE