OZ 2016/2

111 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) pa uporablja izraz "tehnični" ukrepi. Tehnološke ukrepe delimo na: • tehnološke ukrepe za nadzor nad dostopom do del, • tehnološke ukrepe za nadzor nad uporabo del, vključno s sistemi za upravljanje in preprečevanje kopiranja, • tehnologije, ki ščitijo celovitost dela, • tehnološke ukrepe za merjenje dostopa ali uporabe informacij (Schlachter, 1997; Dusollier, 1999; deWerra, 2002; Koelman in Helberger, 2000; Bogataj Jančič, 2008a; 2008b). Različne vrste ukrepov se pogosto prekrivajo. Za zagotovitev zaščite avtorske in sorodnih pravic v digitalnem okolju je treba uzakoniti varstvo tehnoloških ukrepov za nadzor dostopa in uporabe zaščitenega avtorskega dela, vendar so tehnološki ukrepi nesprejemljivi, če ščitijo načine uporabe, ki jih avtorsko pravo zaradi neprilagodljivosti ne varuje, in tako dodatno utrjujejo monopolni položaj imetnikov avtorske pravice v škodo splošnih družbenih interesov. K pojavom z etičnimi implikacijami, ki jih vključuje ambientalna inteligenca (AmI) (Doridot, et al., 2013), sodi tudi etični vidik naše digitalne sence, ki je del ambientalne vsebine digitalnega okolja (ali kiberprostora) (IDC, 2008). Ocenjujejo, da je v letu 2007 digitalno vesolje vsebovalo 281 milijard GB, kar je 45 GB po osebi na Zemlji. Slabo polovico ustvarjamo posamezniki kot subjekti s svojimi digitalnimi aktivnostmi, dobra polovica pa predstavlja digitalno senco; pri njenem nastajanju smo razmeroma pasivni. Digitalno senco, imenovano tudi "ambientalna" vsebina (angl. ambient content ), predstavljajo naše informacije in informacije o nas samih v kiberprostoru, npr. posnetki nadzorovalnih kamer (v Združenem kraljestvu so ugotovili, da samo nadzorne kamere naredijo v povprečju okrog 300 posnetkov dnevno po osebi), zgodovina iskanja po svetovnem spletu, poštni seznami, zapisi v bančništvu, zavarovalništvu, trgovini na drobno, letalstvu in drugem prometu, telefoniji, bazah podatkov v zdravstvu itd. Digitalna senca ni nujno nekaj slabega, saj omogoča, da nam Amazon priporoči nove knjige, pove drugim, da nam lahko zaupajo pri transakcijah e-nakupa, pomaga, da nas najdejo sorodniki, s katerimi smo zdavnaj izgubili stik itd. Vendar ima tudi temne strani v obliki različnih zlorab (npr. zlorabe kreditnih kartic) in predvsem ogrožanja zasebnosti. V digitalnem okolju sodobne družbe, ki jo zaznamujeta predvsemAmI in internet, je treba na novo konceptualizirati tudi vprašanje zasebnosti. Pri tem je treba upoštevati naslednja dejstva: • Nove oblike nadzora in neimenovanosti objektivno zmanjšujejo možnosti izvajanja pravice do zasebnosti. • Individualni psihološki motiv za rekompenzacijo in publiciteto je močnejši od motiva za zaščito zasebnosti. Hoteli bi biti selektivno znani po dobrem (Kaj pa je dobro?), hkrati pa naj bi nas pravica do zasebnosti ščitila, da se ne bi javno izvedele slabe (Kaj pa so slabe?) strani naše identitete. • Zainteresiranost za zaščito zasebnosti je odvisna od družbenega statusa posameznika, običajni ljudje so v manjši meri zainteresirani za tovrstno zaščito kot npr. visoki pripadniki politične elite. Poleg zainteresiranosti posameznika za zaščito zasebnosti dela podatkov, ki zmanjšujejo njegovo socialno konkurenčnost, obstaja tudi močna potreba po publiciteti in slavi. AmI je sestavni del transnacionalne kulture; njen nastanek olajšujejo transkulturni kontakti kot del procesa globalizacije. Na področju medicine morajo raziskovalci poskrbeti za to, da raziskavo predhodno odobri posebna komisija za etična vprašanja. Na podoben način bo treba institucionalizirati etične postopke tudi na področju AmI. Zdravnik mora pridobiti informirano privolitev pacienta za uporabo nekega zdravila, terapije ali kirurškega posega in podoben postopek bo treba uvesti tudi pri izvajanju AmI. Zakoni o avtorski in sorodnih pravicah, ki varujejo ponudnike vsebin in imetnike pravic, postajajo čedalje bolj restriktivni. Imetniki pravic imajo poleg avtorskega prava na voljo učinkovite elektronske pogodbe in pravno varovane tehnološke ukrepe, tudi možnost neprecedenčnega nadzora nad uporabo del. S pogodbami, ki jih ponudijo v obliki splošnih pogojev poslovanja ali licenčnih sporazumov, lahko imetniki pravic omejujejo uporabnike glede njihovih možnosti, kaj lahko počnejo z zakonito kupljeno digitalno vsebino, in to pogosto veliko bolj kot tradicionalno avtorsko pravo (Bogataj Jančič, 2008a; 2008b). Zaradi takšnih tendenc Schlachter (1997) lahko govori o renesansi intelektualne lastnine v kiberprostoru. Licenčne pogodbe prepovedujejo njihovo preprodajo, prenašanje na drug medij in kopiranje za zasebno rabo, kar je po avtorskem pravu tradicionalno dovoljeno na podlagi omejitev izključnih pravic ali načela izčrpanja pravic. Izkaže se lahko, da bo prihodnost prinesla popolne tehnološke rešitve, ki bodo omogočale popolno zaklepanje avtorskih del. V kombinaciji s pravnim varstvom tehnoloških ukrepov bi v tem primeru imetniki pravic popolnoma nadzorovali dostop do avtorskih del in njihovo uporabo (Bogataj Jančič, 2008a; 2008b). Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE