OZ 2016/2

112 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Nadzor nad dostopom do avtorskih del in njihovo uporabo, kar bodo brez omejitev izvajali ponudniki digitalnih vsebin in imetniki avtorskih pravic, bo povzročil tudi razširjeno reprodukcijo naših digitalnih senc. Veliko ljudi je mnenja, da je zakon o avtorski pravici stvar preteklosti, saj je povezan s papirjem ter težavami s kopiranjem in distribucijo besedila v celoti. Z digitalno tehnologijo teh težav ni več. Po Brownu in Duguidu (Brown in Duguid, 2002) je vendarle prezgodaj razglasiti, da je avtorska pravica (angl . copyright ) mrtva. Zahvaljujoč stari avtorski pravici je Bill Gates še vedno bogat človek. Kopiranje in distribucijo digitalnega gradiva na internetu zdaj preprečuje oziroma omejuje softverska koda, t. i. koda kode (Lessig, 1999). Avtorska pravica ne izginja, temveč se le spreminja. Zakon o avtorski pravici predstavlja kompromis med javnim in zasebnim dobrim, med pravico do znanja in pravico imetnikov avtorske pravice, da to splošno dobro omejijo po lastni izbiri. Družba in imetniki avtorske pravice si med sabo zagotavljajo quid pro quo (Jaszi, 1991). Koda kode upošteva quid (tj. zaščito intelektualne lastnine) ne upoštevaje splošnega interesa (tj. quo ). Koda kode ureja, kdo in kako lahko uporablja digitalne objekte. Javna domena in celotno z njo povezano javno dobro nista sestavna dela novega kodiranega ravnovesja. Novo stanje je predvsem v interesu korporativnih lastnikov velikih organizacij, in ne posameznih ustvarjalcev. Vse gre po starem, novo staro stanje proizvaja slabo politiko, slabe zakone in šibke javne institucije. Medtem ko je zakon o avtorski pravici v primeru analognega gradiva manj restriktiven in se nanaša samo na izdelavo kopij in njihovo distribucijo, branja ne prepoveduje. Koda kode poleg kopiranja in distribucije lahko onemogoča celo branje zaščitenega digitalnega gradiva. Avtorska pravica in baze podatkov V zvezi s sistemom COBISS je najbolj zanimiva pravica do baz podatkov in programske opreme ter zaščita le-teh pred nepooblaščeno uporabo. Gurnsey (1995) pravi, da baze podatkov ne moremo ukrasti, vendar pa je zagotovo mogoče krasti iz baze podatkov. Nepooblaščeno kopiranje (angl. downloading ) je del družbene prakse in ga je, kot pravi Branscomb (1988), do neke sprejemljive stopnje pripravljen tolerirati sleherni proizvajalec, dobavitelj oziroma gostitelj baze podatkov. Dobavitelji baz podatkov imajo glede kopiranja zelo različno mnenje. Nekateri so ravnodušni in menijo, da takšne uporabe ni mogoče nadzorovati, nekateri so prepričani, da imajo kopiranje pod nadzorom, nekateri pa si ob pomoči kopiranja prizadevajo olajšati in povečevati uporabo baz podatkov. Resne analize nepooblaščenega kopiranja pa izvajajo zelo redki proizvajalci, dobavitelji in gostitelji baz podatkov. V osemdesetih letih 20. stoletja je bilo nepooblaščeno kopiranje na področju strokovne literature zelo prisotno. Potem je interes upadel, in sicer ne zaradi tega, ker je ta praksa prenehala, temveč ker so jo začeli urejati s pogodbami o licencah. Od polovice devetdesetih let 20. stoletja igrajo tovrstne pogodbe glavno vlogo na področju baz podatkov; po mnenju nekaterih avtorjev predstavljajo učinkovito metodo za kontrolo dostopa in uporabe baz podatkov. V istem času je bila EK zaskrbljena za evropsko industrijo baz podatkov zaradi nedoločenega zakonodajnega okolja, v katerem delujejo dobavitelji baz podatkov, in zaradi kraj iz baz podatkov. V Evropi ni bila glavni problem le zakonodaja, temveč tudi jeziki, telekomunikacije in carinski problemi, ki so bili vzrok majhnih nacionalnih tržišč in stvarna ovira večji online uporabi baz podatkov ter razlog za veliko razliko med Evropo in ZDAglede online uporabe baz podatkov po prebivalcu. To vsekakor ni zmanjševalo potrebe po zakonski zaščiti baz podatkov. Bistvo problema, kot ga pojasni Gurnsey (1995), je v tem, da tako baze podatkov kot tudi računalniške datoteke nimajo natisnjenega izvoda ali kakšne druge kategorije izvirnika. Vedno več elektronskih informacij se uporablja tudi povsem strojno brez izpisov ali natisnjenih izvodov izvirnika. Baza podatkov je proizvod v enem samem izvodu. Na identiteto baz podatkov ne vplivajo pogosti in pričakovani vpisi novih zapisov niti morebitne migracije na novo platformo. Ker se v primeru baze podatkov avtorska pravica nanaša na kompilacijo, naj bi zahtevali večjo stopnjo ustvarjalne izvirnosti podatkovne zbirke. Veliko držav je izbralo svojo pot razvoja avtorskopravne zakonodaje za področje baz podatkov in nastala so okolja, kjer imajo nacionalni sistemi: • različne standarde glede izvirnosti in • različna stališča do lastništva. Takšno stanje je bilo v škodo velikemu delu industrije baz podatkov, ki za razliko od znatnega dela konvencionalnega založništva potrebuje mednarodno globalno tržišče. Po WIPO kompilacija predstavlja intelektualno delo, če je Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE