OZ 2016/2

137 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 raziskovalni skupnosti in lahko pri delu z raziskovalnimi podatki razvijajo različne vloge. V grobem je mogoče ločiti dve smeri razvoja. Podpora raziskovalcem pri uporabi podatkov je priložnost za referenčne knjižničarje. Podpora v življenjskem krogu podatkov pa zahteva podrobnejše razumevanje raziskovalnega procesa. Da bi lahko kompetentno sodelovali z raziskovalci, morajo knjižničarji dobro razumeti področje raziskovanja, norme in standarde na raziskovalnem področju, poleg tega pa morajo imeti še specifično znanje, povezano z raziskovalnimi podatki. Knjižnice v Sloveniji lahko raziskovalce seznanjajo z možnostjo vpisa zbirke podatkov v bibliografski sistem za namen znanstvenega vrednotenja, svetujejo pri citiranju podatkov, informirajo uporabnike o podatkovnih zbirkah, načinih dostopa in možnostih uporabe ter informirajo o povezavah med podatki in publikacijami ter raziskovalnimi projekti. Poleg tega lahko razvijajo storitve podpore pri ravnanju z raziskovalnimi podatki (Bezjak in Štebe, 2016). Mira Vončina, mag. Janez Jug, mag. Boštjan Mur in mag. Mirjam Kotar (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja) so predstavili prispevek z naslovom Podpora raziskovalcemv okolju neetičnega znanstvenega publiciranja. Neetične založniške prakse postajajo vse bolj razširjene v znanstvenemkomuniciranju in nekateri avtorji jih povezujejo predvsems širjenjemmodela odprtega dostopa.Ajih z odprtim dostopomne smemo enačiti, saj se neetično delovanje pojavlja tudi v drugih modelih objavljanja. Povečuje se število lažnih založnikov in revij, ugrabljenih revij, plenilskih konferenc in zbornikov, lažnih faktorjev vpliva ter spletnih strani z lažnimi podatki, vključno z napačnimi ali ugrabljenimi mednarodnimi standardnimi številkami publikacij, in število objav v takšnih publikacijah raste. To je problem raziskovalcev, avtorjev, knjižničarjev, bralcev in uporabnikov bibliografskih podatkov pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti in pri habilitacijskih postopkih. Dobrodošel je dogovor o ustrezni terminologiji za tako prakso na letošnjem sestanku predstavnikov OSIC- ev (osrednji specializirani informacijski centri), IZUM-a in ARRS; skupni izraz za plenilske, predatorske, roparske, lažne in ugrabljene revije je izraz sporne revije. Te se delijo na plenilske revije, ki se trudijo prikazati, da so ugledne, čeprav to niso, in na lažne revije, ki ugrabijo identiteto ugledne revije. Sporne revije se okoriščajo z modelom odprtega dostopa, saj zaračunavajo stroške objave (praviloma v manjših vsotah) in služijo zaradi velikega števila objav. Ključno je, da sporne revije ne zagotavljajo kakovosti, ker nimajo vzpostavljenih evalvacijskih postopkov za sprejem objave ali pa ti postopki ne dosegajomednarodno primerljivih standardov. Knjižničarji pri svojem delu odkrivajo različne oblike neetičnega znanstvenega publiciranja ter iščejo vire za preverjanje zanesljivosti revij in založb ter z njimi povezanih odgovornih oseb. Ugotavljajo, da pristojne institucije za znanost zamujajo s sprejemom zavezujočih in operativnih stališč (Vončina, et al., 2016). Dr. Teja Koler Povh (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo) je v prispevku z naslovom Vloga knjižničarja pri izgradnji institucionalnega repozitorija: izziv ali nuja? govorila o vlogi visokošolskega knjižničarja v dobi uveljavljanja digitalnih virov. Knjižničar se mora nujno prilagoditi novim razmeram in aktivno vključititi v uvajanje sprememb in novosti. Ena od pričakovanih storitev visokošolskega knjižničarja na prelomu tisočletja je zagotavljanje trajnostnega arhiviranja digitalnih dokumentov v digitalnem repozitoriju. Skladno s tem so v letu 2011 na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v odprtokodnem sistemu ePrints zgradili digitalni institucionalni repozitorij DRUGG. Začetki izgradnje segajo v leto 2005, ko so na fakulteti s Pravilnikom o diplomskem delu uvedli obvezno oddajo visokošolskih del v elektronski obliki, vključno z izjavo avtorja, da dovoljuje odlaganje v fakultetni elektronski repozitorij. Hkrati so izdelali navodila za njihovo oblikovanje in navajanje virov. Z vzpostavitvijo Nacionalne infrastrukture odprtega dostopa in institucionalnih repozitorijev (2013) za vsako od štirih slovenskih univerz je visokošolski knjižničar razbremenjen naporov pri vzpostavljanju repozitorija. Glavna skrb so kakovostni bibliografski zapisi v sistemu COBISS, ki predstavljajo osnovo metapodatkov za bibliografije raziskovalcev (Koler Povh, 2016). Borut Kirar, mag. Mirjam Kotar, Nataša Godec (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja) so pripravili prispevek Odprti dostop? Ali bodo moj članek lahko citirali? . Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja (v nadaljevanju ODKJG) želi s svojimi aktivnostmi raziskovalce informirati in usposobiti za objavljanje po načelih odprtega dostopa (v nadaljevanju OD). Skladno s to usmeritvijo raziskovalce obvešča o možnostih, pravilih in nevarnostih OD ter tudi o zahtevah financerjev po OD. Trenutno najbolj aktualna dokumenta, ki predpisujeta objavo recenziranih del v OD, sta program EU za raziskovanje in inovacije Obzorje 2020 in Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 2015–2020. O obeh dokumentih v sodelovanju s projektno pisarno Fakultete za družbene vede (FDV) seznanjajo raziskovalce na sestankih Znanstvenega sveta, po e-pošti, v spletnem vodiču, predvsem pa v individualnih svetovanjih pri urejanju bibliografij. Med raziskovalci FDV so zaznali visok interes za pomoč pri ugotavljanju pravic in pravil za oddajo njihovih člankov v Repozitorij Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju RUL). VODKJG so zato prenovili raziskovalni vodič o OD in ga promovirali raziskovalcem kot pripomoček, v katerem so navedeni koraki oddaje in drugi napotki. Vendar pa v trenutni razvojni fazi RUL raziskovalcem na Univerzi v Ljubljani še ni omogočeno samostojno oddajanje del v repozitorij, zato je na tej točki nujna aktivna storitev knjižnice (Kirar, et al., 2016). POROČILO