OZ 2016/2

138 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Prispevek z naslovom Pogledi raziskovalcev na odprti dostop in vlogo Centralne medicinske knjižnice na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili Vesna Cafuta, mag. Nana Turk in mag.Anamarija Rožić (Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Centralna medicinska knjižnica). Ugotavljajo, da je odprti dostop v Sloveniji še v fazi vzpostavljanja tako na nacionalni kot na univerzitetni ravni. Nacionalna infrastruktura s štirimi institucionalnimi repozitoriji slovenskih univerz in nacionalnim portalom je bila vzpostavljena leta 2013. Septembra 2015 je bila v skladu s priporočili Evropske komisije sprejeta Nacionalna strategija odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov v Sloveniji 2015–2020. Od začetka leta 2016 Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v razpisih za raziskovalne projekte zahteva, da izvajalci sledijo načelom odprtega dostopa do znanstvenih informacij, kot je objavljeno v nacionalni strategiji. Podpora odprtemu dostopu je eden izmed najpomembnejših ciljev Centralne medicinske knjižnice. Z anonimnim spletnim vprašalnikom, ki so ga poslali 300 raziskovalcem, so želeli ugotoviti, kakšen je odnos raziskovalcev do odprtega dostopa, kakšna je praksa objavljanja v odprtem dostopu, ali poznajo sporne revije in kakšna so njihova pričakovanja glede knjižnične podpore pri objavljanju v odprtem dostopu. Izsledki raziskave (odgovorilo je 20 raziskovalcev, to je le 7 %) nakazujejo, da se na področju medicine v slovenskem prostoru objavljanje v odprtem dostopu šele uveljavlja. Raziskovalci poznajo področje v skladu z razvojem odprtega dostopa v Sloveniji. Ugotovili so, da udeleženci raziskave pričakujejo učinkovito informacijsko podporo pri vprašanjih, povezanih z odprtim dostopom (Cafuta, et al., 2016). Bernarda Korez (Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor), Maja Vihar (Univerza v Ljubljani, Centralna tehniška knjižnica) in mag. Dunja Legat (Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor) so predstavile prispevek z naslovom Kako povečati raziskovalni vpliv – spletna orodja ter odprti dostop . Življenjski cikel znanstvene komunikacije je danes z novimi alternativnimi možnostmi objavljanja na spletu ter novimi modeli komuniciranja živahnejši kot kadar koli prej. Spremenilo se je vedenje raziskovalcev v procesu znanstvenega komuniciranja in spremenile so se vloge in odgovornosti raziskovalcev, univerz, raziskovalnih institutov, založnikov, financerjev, knjižničarjev in drugih uporabnikov. Vendar se vrednotenje znanstvene in strokovne uspešnosti še vedno opira na tradicionalne bibliometrične kazalce, kot so število objav, število citatov, Hirschev indeks, JIF ali SNIP in drugi. Ti so merilo za raziskovalni vpliv avtorjev oziroma za prepoznavanje ugleda in znanstvene odličnosti posameznega raziskovalca. Raziskovalcu so danes na voljo mnoga spletna orodja in novi pristopi, ki povečujejo vidnost njegovih raziskovalnih izsledkov in posledično vplivajo tudi na rast bibliometričnih kazalcev. Tradicionalne poti objavljanja znanstvenega dela so znanstvene revije z visokimi faktorji vpliva.Alternativa so danes nove možnosti objave v odprtem dostopu, ki je spremenil upravljanje z avtorskimi in drugimi pravicami. Temeljna značilnost odprtega dostopa je zadržanje materialnih avtorskih pravic za objavljena dela. Lastništvo nad materialnimi avtorskimi pravicami odpira možnosti poljubnega razširjanja in objavljanja publikacij in raziskovalnih podatkov pod pogoji, ki jih raziskovalec sam določa ali z njimi soglaša. Izpostavili so, da je velika vloga knjižničarjev povezana z ozaveščanjem in spodbujanjem raziskovalcev k upoštevanju principov objavljanja v odprtem dostopu, ki jih je treba uveljaviti ne samo pri objavljanju in deponiranju del v institucionalnih repozitorijih, temveč tudi pri oblikovanju osebnih raziskovalnih profilov in pri udejstvovanju v raziskovalnih družbenih omrežjih (Korez, et al., 2016). V drugem sklopu so bile predstavitve Sekcije za splošne knjižnice, Sekcije za potujoče knjižnice, Sekcije za domoznanstvo in Sekcije za šolske knjižnice. Dr. Primož Južnič in dr. Polona Vilar (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo) sta v prispevku Kako postati bibliotekar? iskala odgovor na to vprašanje. Poudarila sta, da se je v preteklosti aktualen model izobraževanja pred nastopom dela preobrazil v model izobraževanja, pomešanega z delom. Tako ne moremo več pričakovati, da bo oseba ob koncu formalnega izobraževanja imela vse ali večino kompetenc, ki jih potrebuje za uspešno in kakovostno opravljanje svojega dela ves čas svoje aktivne delovne dobe. Zaradi tega je naloga institucij formalnega izobraževanja, da namesto razvijanja kompetenc, povezanih z neposrednimi delovnimi nalogami, razvija takšne, ki bodo posamezniku omogočile vseživljenjsko učenje, ki vodi v osebni in profesionalni razvoj. Žal ob tem ne moremo spregledati dejstva, da izobraževanje na primarni in sekundarni ravni, ki ima načeloma enako nalogo – torej usposabljati posameznike za vseživljenjsko učenje – prepogosto te naloge ne opravi v zadostni meri, kar se kaže v bolj ali manj pomanjkljivem predznanju, ki ga imajo študenti pred začetkom študija. Diplomanti oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo se lahko zaposlijo v knjižnicah, informacijskih centrih, založbah, pa tudi drugih okoljih, kjer je potrebno znanje s področja organizacije informacij. Torej gre za zelo pestro in raznoliko paleto del in nalog ter tudi pestro množico delodajalcev (od knjižnic vseh vrst do založb, knjigarn in vseh drugih informacijskih organizacij, pa tudi takih, ki delujejo na področju kulturne dediščine). V takih okoliščinah mora posameznik pridobiti čim širši nabor znanja in kompetenc, kar predstavlja svojevrsten izziv za vsak izobraževalni program (Južnič in Vilar, 2016). Znanje je zaklad, ki venomer spremlja svojega lastnika: POROČILO