OZ 2016/2

140 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 2 Bibliotekar v slovenskih potujočih knjižnicah je prispevek, ki ga je predstavilaTjaša Mrgole Jukič (Knjižnica Ivana Potrča Ptuja). Predstavila je bibliobuse po svetu in pri nas. Prvi slovenski potujoči knjižničar je bil Lovro Stepišnik (1834–1912), ki je knjige nosil v košu. Za prenašanje knjig so obstajali tudi posebni leseni kovčki, nekateri knjižničarji pa so imeli kolesa. Prve bibliobuse v Sloveniji smo dobili leta 1973 v Kopru, leta 1974 pa v Ljubljani in Mariboru. Danes jih imamo 12 (6 tovornjakov, 4 avtobuse in 2 kombija) in so v povprečju stari 9 let. Glavni namen je pripeljati gradivo do tistih prebivalcev, ki v knjižnico sami ne morejo (otroci, starejši, zaporniki, varovanci zavodov …), in jim zagotoviti enake možnosti do knjižničnih storitev, kot jih ima preostalo prebivalstvo. Postajališča (704) so na mestih, ki so precej oddaljena od knjižnice, npr. v odročnih vaseh, pred vrtci, šolami in zavodi, zapori … v Sloveniji, Italiji in na Madžarskem. V potujoči knjižnici delajo ljudje, ki so prilagodljivi, preprosti, družabni, imajo smisel za humor, imajo radi ljudi in so humanitarni. Kdor to delo vzljubi, ga tudi dobro opravlja, delo ga zadovoljuje in plemeniti, na delovnem mestu pa se počuti koristnega (Mrgole Jukič, 2016). Karmen Kreže (Medobčinska splošna knjižnica Žalec) je predstavila Domoznanski oddelek Medobčinske splošne knjižnice Žalec, ki obsega območje šestih občin (Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec). Svoje prostore ima v Občinski knjižnici Žalec, ki je tudi osrednja knjižnica za vse preostale enote. Domoznanski oddelek obsega 50,80 m 2 . Doslej so obdelali 2123 izvodov monografskih publikacij ter 115 naslovov serijskih publikacij, ki so tako ali drugače vezane na območje Spodnje Savinjske doline. Imajo bogato zbirko starih razglednic Spodnje Savinjske doline (trenutno 909). Hranijo in zbirajo tudi raziskovalne naloge vrtcev in osnovnih šol žalske občine, ves pisni material, ki se navezuje na območje Spodnje Savinjske doline (vedute, načrte, zemljevide, koledarje, zapisnike Savinjske posojilnice in mestne komune trga Žalec, letake, vabila, fotografije, glasila osnovnih šol in podjetij, časopisne članke, plakate, promocijsko gradivo zavodov, podjetij, društev in organizacij, zgoščenke, DVD-je, fotografije itd.). Hranijo tudi mape s predstavitvenimi podatki o vidnejših Spodnjesavinjčanih oz. domoznancih in z informacijami o njihovi ustvarjalnosti (trenutno imajo 362 zbirnih map), zapuščino pesnice Mete Rainer in del zapuščine skladatelja Friderika Širce – Rista Savina, slikarja Doreta Klemenčiča – Maja, botaničarke Ljerke Godicl, pisatelja Daneta Debiča ter pesnice Neže Maurer, del delovne zapuščine žalskega in petrovškega trgovca Antona Vodenika in del delovne zapuščine geografa Milana Natka. V prihodnje načrtujejo še pridobivanje in digitalizacijo domoznanskega gradiva (Kreže, 2016). Domoznanec: strokovnjak ali zanesenjak? To sta se spraševali Darja Peperko Golob (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto) in Mira Petrovič (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj). Domoznanska dejavnost je ena od pomembnih nalog slovenskih splošnih knjižnic v sodobni družbi, ki pa lahko uspešno zaživi samo ob primerni organiziranosti in ustrezno usposobljenem kadru. V večjih splošnih knjižnicah se domoznanski dejavnosti posvečajo specializirani delavci – domoznanci, drugje pa delo opravljajo zaposleni v okviru svojih siceršnjih del in nalog. Domoznanec kot strokovnjak in poznavalec lokalne problematike ter skrbnik zbirk, pomembnih za lokalno območje, mora biti udeležen v vseh segmentih knjižnične dejavnosti, kar pomeni tudi širok obseg njegovih delovnih nalog. Za kvalitetno opravljanje dela mora knjižničar vsestransko poznati krajevno problematiko, kot je opozarjal že Janko Glazer, in si pri tem pomagati z obstoječo literaturo in lastnim študijem. Prav zato delavec v taki dejavnosti ne more biti samo ozko specializirani strokovnjak (npr. zgodovinar, geograf, etnolog, literarni zgodovinar, bibliotekar), pač pa mora imeti nepristranski in strokovno primeren odnos do vsega domoznanskega gradiva. Domoznanske zbirke so zanimive in pomembne v ožjem okolju, sestavljajo pa tudi mozaik celotne nacionalne kulturne dediščine in identitete. Sodobna informacijska družba tudi pred domoznance postavlja nove izzive. Da bi lahko še naprej kompetentno in kvalitetno opravljali svoje delo, se morajo permanentno strokovno izobraževati. Poleg klasičnega izobraževanja, namenjenega zaposlenim v knjižnicah, bi bilo za domoznance kot skrbnike dragocenih zbirk zelo dobrodošlo tudi izobraževanje s sorodnih področij, kot sta npr. arhivistika in muzealstvo. Pomemben vir neformalnega izobraževanja so tudi različna predavanja, seminarji, kongresi in srečanja s kolegi iz drugih knjižnic (Petrovič in Peperko Golob, 2016). Dr. Branko Lobnikar (Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede) je v prispevku z naslovom Pomen vseživljenjskega učenja za osebnostni in karierni razvoj posameznika poudaril pomen vseživljenjskega učenja, s katerim si pridobimo kompetence, kombinacijo znanja, spretnosti, odnosov/naravnanosti in stališč. Zato bi moral vsak posameznik skrbeti za oz. spodbujati "razvoj" desne polovice možganov, ker le-ta vpliva na razvoj intuicije, vizualnosti, kreativnosti in posledično na osebnostni karierni razvoj posameznika. Reference Ambrožič, M., 2016. Odnos javnosti do knjižnične javne službe: rezultati raziskav e. [online] Dostopno na: http://www.zbds-zveza.si/sites/ default/files/dokumenti/2013/predstavitev_ambrozic2016.pdf [9. 12. 2016]. Bahor, S., 2016. SIST ISO 16439: 2014 Metode in postopki za ocenjevanje vpliva knjižnic. [online] Dostopno na: http://www.zbds-zveza.si/sites/ default/files/dokumenti/2013/izvlecek_bahor2016.pdf [9. 12. 2016]. POROČILO