OZ 2017/1-2

50 ORGANIZACIJA ZNANJA 2017, LETN. 22, ZV. 1 - 2 Po uvodnem predavanju sta se med razpravo pojavili vprašanji, koliko univerz je preprečilo dostop do Sci-Huba prek IP-naslovov in ali so udeleženci konference mnenja, da bi univerze morale preprečiti dostop do raziskav prek Sci- Huba, s čimer bi raziskovalcem in študentom onemogočile nelegalen dostop do vsebin. Zanimivo je, da večina univerz (glede na odziv publike) ni preprečila dostopa do Sci-Huba. Nepoštene prakse objavljanja Sledilo je predavanje Donalda Samulacka (Editage/Cactus Communications) z naslovom Irresponsible publication practices – more than just a wolf in sheep's clothing , v katerem je skušal pojasniti, zakaj smo po njegovem mnenju na prelomnici v znanstvenem založništvu, ne le v prenesenem pomenu, ampak dobesedno. Plenilsko založništvo predstavlja resno tveganje za integriteto znanstvene literature, ne samo zaradi neodgovornega ravnanja in pomanjkanja recenzij, ampak tudi zato, ker lahko takšna revija čez noč izgine. S tem izginejo tudi vsi podatki (ki so lahko verodostojni), s čimer se prepreči uporabnost znanstvenih del, hkrati pa avtorje, ki so imeli z objavo tudi določene stroške (APC, article processing charge), dejansko tudi finančno oropajo. Pojasnil je vzroke, zakaj se soočamo s tako koruptivnimi praksami. Po njegovem mnenju ne gre samo za izogibanje plačilom, povezanih z odprtim dostopom, čeprav je v ozadju teh ravnanj običajno vedno denar. Velikokrat lahko zasledimo naslove člankov, ki govorijo o umikih člankov, goljufijah, prodaji avtorstev, plenilskih revijah, goljufijah pri citiranju in podobno. Vse to so elementi nepoštenih ravnanj, ki izhajajo iz velikih pritiskov na avtorje, da morajo objavljati v uglednih revijah. Statistike kažejo izjemno naraščajoč trend rasti plenilskega založništva. Porazdelitev plenilskih založnikov, ki objavljajo v odprtem dostopu, kaže, da jih je veliko z azijskega področja, čeprav lokacij ni vedno enostavno najti. Plenilski založniki so namreč izredno dobri v skrivanju svoje dejanske lokacije. Naslovi teh založnikov so običajno v zasebnih hišah. Kdo je pri takšnem ravnanju dejansko najbolj oškodovan? Najbolj so oškodovani evropski in ameriški avtorji (okoli 20 %), ki porabijo davkoplačevalski denar za objave v plenilskih revijah. Uredniki teh revij avtorje velikokrat vabijo prek e-pošte z obljubo, da bo članek zagotovo objavljen in da bo objavljen tudi v zelo kratkem času (npr. v 24 ali 48 urah). Zaskrbljujoče je tudi to, da večina naslovov plenilskih revij teži k uporabi izrazov, kot so "biometrical", "engineering" in podobno. V prihodnosti boste morda kdaj sedeli v letalu in upali, da letalo ni bilo skonstruirano na podlagi podatkov v plenilskih revijah. Dejstvo je, da podatki, objavljeni v plenilskih revijah, postajajo vse prodornejši, seveda pa niso recenzirani. Te podatke nato uporabljajo tako mediji kot raziskovalci; slednji jih uporabljajo pri svojih raziskavah in jih tudi citirajo. Pri primerjavi podatkov v različnih revijah je tako težko presoditi, kateri podatki so verodostojni. Plenilske revije dovolijo krajo podatkov, ki jih potem obdelujejo naprej, in težko je preveriti, kdaj so bili kakšni podatki ukradeni. Vsak vidik na osi objavljanja ima dandanes plenilske elemente. Ti elementi so povezani z uredniškim odborom (zlorabe uglednih imen, neobstoječe osebe), recenzentstvom, rokopisi in storitvami, povezanimi z avtorstvom (avtorstvo na prodaj, plagiatorstvo, rokopisi na prodaj, goljufije pri pisanju). Samulack je mnenja, da bomo imeli v roku dveh let resnične težave pri identificiranju poštenih (etičnih) praks, saj ne bomo zmožni izobraziti avtorjev o teh nevarnostih tako hitro, kakor hitro nepoštene prakse in aktivnosti postajajo prevladujoče. Če se tega zdaj še ne zavedamo, se bomo morali tega zavedati čim prej, saj to zelo vpliva na integriteto literature. Plenilski založniki običajno nimajo pomislekov glede tega, da so plenilski, zanima jih le denar in ni jim mar za literaturo, znanost ali avtorje. Še več, če nekdo v družbi pogosto poudarja nevarnost plenilskih založnikov, je velikokrat označen za nekoga, ki "preveč komplicira". Zato je po njegovem mnenju prav ironično, da smo pravkar priča izginotju enega izmed nadzornih mehanizmov – seznama (črne liste) Jeffreyja Bealla . To je bil edini vir, ki je osvetljeval zadeve okoli plenilstva. Črno listo so nadomestile bele liste (DOAJ, OASPA, Cabell's International, SCOPUS, JCR ipd.). Samulack je izpostavil tudi najpogostejše znake, ki morajo pri avtorju vzbuditi sum, da gre za plenilsko revijo: • Revija ni indeksirana v nobeni izmed pomembnih baz podatkov (Scopus, DOAJ, JCR ipd.). • Faktor vpliva je omenjen v reviji, ni pa ga v bazi JCR (obstajajo lažni faktorji vpliva, ki se poigravajo z znamkami, kot npr. ISI ipd.). • Uredniki in uredniški odbor niso z ustreznega področja. • Mehanizem recenzentstva ni jasen, pogoji objave pa so predobri, da bi bili resnični. • Stroški obdelave članka (angl. article processing charges , APC) niso jasno predstavljeni. • Revija ali založnik pošilja neželeno pošto še naprej, kljub prošnji, naj preneha. E-sporočila so napisana neprofesionalno. • Nemogoče je preprosto identificirati založnika, telefonsko številko, naslov, e-naslov (velikokrat e-naslovi sploh ne delujejo). Samulack se je dotaknil tudi ugrabljenih revij (angl. hijacked journals ), pri katerih nekdo za določeno obstoječo revijo ustvari ponarejene spletne strani in tako ugrabi identiteto prave revije. Velikokrat so lažne spletne strani revije videti POROČILO