OZ 2017/1-2

62 ORGANIZACIJA ZNANJA 2017, LETN. 22, ZV. 1 - 2 Podatki o izvajanju zakona RTI, kot je število zahtev, odzivov, pritožb in proaktivno razkritih dokumentov, zagotavljajo splošno sliko obsega obdelanih zahtevkov in informacij, ki jih distribuirajo sistemi uprave. Toda ta vrsta podatkov ponuja malo informacij o kakovosti odgovorov, pomembnosti proaktivno distribuiranih informacij po povpraševanju ali o zadovoljstvu uporabnikov. Ti dejavniki so verjetno pomembnejši za razumevanje narave razkritja v primerjavi z obsegom in pravočasnostjo, saj zagotavljajo vpogled v socialni in ekonomski vpliv zakonov RTI. Obstaja tudi vprašanje zanesljivosti podatkov o uspešnosti, ki jih država objavlja v sistemih zagotavljanja RTI. Vposkusu, da bi bil zajet širši okvir razumevanja učinkovitosti zagotavljanja RTI, od preprostih podatkov o odzivnosti, izvrševanju ali mehaniki implementacije naprej, se avtorici zanašata na tisto, kar preprečuje ali olajšuje učinkovito izvajanje zakona RTI v praksi. Ta okvir vključuje dejavnike izvajanja, ki vodijo k dobrim razvojnim rezultatom. Osnovna raziskava obsega tematsko sintezo 12 študij primerov držav, v katerih sta preučena kakovost in obseg izvajanja sistemov zagotavljanja RTI. Primarni cilj je bil ugotoviti, kateri so dejavniki učinkovitosti izvajanja RTI, obravnava pomembnih tem, ki označujejo izvajanje zagotavljanja RTI (npr. inovacije, dobre prakse, izzivi itd.), pa je bil sekundarni cilj. Namesto povzetka pregleda literature je cilj tematske sinteze opredeliti ponavljajoče se teme ali vprašanja v sklopu primarne raziskave in ustvariti analitično razumevanje, ki presega sklepe o posameznih primerih. Dejavniki učinkovitosti v implementaciji RTI so: 1. omogočanje pogojev: • pravni okvir, • prizadevanja zagovornikov, • politika prioritet; 2. zahteve po informacijah: • ozaveščanje javnosti in motivacija, • dostopnost procesov za zagotavljanje RTI; 3. institucionalna zmogljivost: • posodobljene formalne prakse, • obdelava zahtev, • proaktivno razkritje, • vodenje evidenc, • število zaposlenih, • zmogljivosti osebja (usposabljanje in viri), • kadrovske spodbude; 4. nadzor: • spremljanje institucionalne zmogljivost, • uveljavljanje razkritja obveznosti (pritožbe, sankcije). Nekateri splošni družbeni, tehnološki in politični dejavniki, ki so prispevali k nastanku zakonov RTI, še naprej oblikujejo ugodno okolje za njihovo izvajanje. Predhodnik današnjih zakonov RTI (najbrž prvi zakon RTI) je švedski zakon o temeljnih pravicah in svoboščinah iz leta 1766, v katerem so obravnavane tudi pravica do informacij za širšo javnost iz švedske ustave in posebne pravice do informacij za tisk. Za sprejetjem švedskega zakona je po dolgem obdobju sledil finski zakon leta 1951, potem pa zakon v Združenih državah Amerike leta 1966 ter zakoni na Danskem in Norveškem leta 1970, v Franciji in na Nizozemskem leta 1978, v Avstraliji in Novi Zelandiji leta 1982 ter v Kanadi leta 1983. Med državami v razvoju je zakon RTI prva sprejela Kolumbija, in sicer leta 1985. Naslednji val zakonov zunaj razvitega sveta je bil sprejet v vzhodni Evropi, in sicer v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji ter na Madžarskem in v Ukrajini leta 1992. V obdobju od sprejema švedskega zakona do sredine devetdesetih let 20. stoletja je v svetu obstajalo manj kot 20 zakonov RTI. Od takrat dalje pa je bila dinamika sprejemanja zakonov RTI izjemna. Tako je bilo leta 1995 predvsem v zahodnih demokracijah sprejetih 19 zakonov, v vseh regijah današnjega sveta pa je bilo do zdaj sprejetih okoli 100 zakonov. Pravna ureditevdoločbo izjemah ima velikvplivna učinkovito izvajanje RTI v danem kontekstu. Najpomembnejše in najkompleksnejše tovrstne določbe o izjemah se nanašajo na zasebnost in tajnost. Najboljši pristop je povezan z ravnovesjem med razkritjem in tajnostjo. Zakoni za zagotavljanje pravice do dostopa do informacij, ki nastajajo v javnih organih, imajo lahko številne pozitivne prednosti, vendar v nekaterih primerih pretirana odprtost lahko povzroči škodo posameznikom ali pa lahko deluje v nasprotju z javnim interesom. To velja zlasti, kadar je dostop do informacij v nasprotju s pravico do zasebnosti in z nacionalno varnostjo, ki sodita med najbolj zapletene izjeme pravice do dostopa do informacij. Iz tega razloga zakoni RTI skoraj vedno vključujejo določbe o izjemah v zvezi z varstvom zasebnosti in z nacionalno varnostjo. Druga možnost je, da se zasebnost in nacionalna varnost zaščitita v ločenih zakonih. Pogoste so dileme, ali določene informacije razkriti ali jih ohraniti tajne. Rešitve takih dilem vedno predstavljajo težko nalogo. Najti pravo ravnovesje med odprtostjo in razkritjem informacij na eni strani ter zaščito zasebnosti in tajnostjo na drugi strani, zunaj upoštevanja posebnih zakonov in drugih pravnih predpisov, ki zagotavljajo smernice za nosilce odločanja, je pogosto vprašanje konteksta. Informacijska pooblaščenka Republike Slovenije je opredelila, kdaj obstaja močan argument v prid razkritja na podlagi javnega interesa: OCENA