OZ_2018_1-2

40 ORGANIZACIJA ZNANJA 2018, LETN. 23, ZV. 1 - 2 Podatke so sinhronizirali tudi z arhivskim identifikatorjem EADID in s permanentno povezavo do repozitorija. DPLA redno prenaša metapodatke prek vozlišč iz partnerskih knjižnic in vzdržuje povezave do gradiva v partnerskih knjižnicah. Začeli so leta 2013 z 2 milijonoma zapisov, zdaj pa jih imajo že 16 milijonov. Njihovi partnerji imajo 9 različnih metapodatkovnih shem, pri prenosu uporabljajo protokola OAI PMH/XML in API/JSON ter direktni prenos XML-datotek. Proces nalaganja partnerjevih podatkov ima več faz. Najprej skupno pregledajo podatke, partner pa jih po potrebi dopolnjuje. Nato DPLA obogati podatke, dokler jih kontrola kvalitete metapodatkov ne odobri. Sledi nalaganje podatkov na testni portal, kjer podatke pregledujejo, dokler niso pripravljeni za prenos v pravo okolje. Za pregled in dopolnjevanje uporabljajo OpenRefine in XMLStarlet. Prikaze, poročila in statistike oblikujejo v orodju Kibana. Kvaliteto zapisov izboljšujejo z mešanim pristopom od zgoraj navzdol in od temeljev navzgor. Naučili so se, da nenehne spremembe niso nujno slabe, da so dobra orodja nepogrešljiva in da konsistenco podatkov zagotavlja mešanica človeškega prilagajanja in programskih pristopov. OCLC – izmenjava dokumentov (Katie Birch, Jennifer Corsi, Erin Duncan, Tony Melvyn) Programski paket ILLiad za podporo medknjižnični izposoji, ki ga upravlja OCLC, ima zelo veliko uporabnikov, vendar se je OCLC odločil za novo generacijo orodja za medknjižnično izposojo. To je Tipasa, prvi tovrstni sistem, ki deluje v oblaku, tako da knjižnica ne potrebuje nameščanja in vzdrževanja programske opreme. Prijava knjižničarjev in uporabnikov je tako preprostejša in dosegljiva od koder koli. Tudi dostop do posredovanih dokumentov je preprostejši. Zato OCLC poziva uporabnike ILLiad, naj čim prej presedlajo na Tipaso in izkoristijo njene prednosti. Organizirali so skupnost za ta prehod, v kateri člani organizirano rešujejo probleme prehoda in lahko dobijo potrebno pomoč. Pričakujejo, da bodo v dveh letih vsi uporabniki ILLiad prešli na uporabo programske opreme Tipasa. POVE^ANJE BRALNOSTI SKOZI RAZLI^NOST O delu v založništvu, vpletenosti cenzure in trženju različnih knjig so se pogovarjali: pri založbi Soho Press zaposlena Juliet Grames, knjižničarka Robin Bradford ter Jamie LaRue, direktor Oddelka za intelektualno svobodo (ALA Office for Intellectual Freedom) in Fundacije za svobodo branja (Freedom to Read Foundation), ki delujeta pod okriljem Ameriškega združenja knjižničarjev. Prva je govorila Juliet Grames, ki je opozorila na težnjo založnikov po zmanjševanju raznolikosti avtorjev. Razliko med knjižničarji in založniki je opisala takole: "Knjižničarji razmišljajo o ljudeh in jim skušajo najti knjige, ki bodo zadostile njihovim potrebam, založniki pa ne razmišljajo o branju, pač pa razmišljajo o knjigah, ki jim iščejo bralce." Kot belopolta, nehendikepirana ženska, ki se je šolala na elitni zasebni univerzi, se je predstavila kot enaka 90 % urednikov, zaposlenih v založništvu, ki sprejemajo odločitve o tem, ali bodo knjigo izdali in jo ponudili bralcem. Opozarja, da sta v založništvu močno prisoten nepotizem in zaposlovanje na podlagi ustnega priporočila, v New Yorku, kjer je veliko služb s področja založništva, pa so stroški življenja visoki. Govornica se torej sprašuje, ali je pomanjkanje raznolike literature posledica neraznolikega kadra znotraj založništva. Povedala je, da založniki pogosto raje objavljajo knjige o temnopoltih ljudeh, ki so jih napisali belopolti, in s tem Afroameričanom sploh ne dajo možnosti, da bi povedali svoje zgodbe. Ne verjame, da se knjige drugačnih avtorjev ne bi prodajale. Razlog za to je verjetno v tem, da založniki dajejo prednost knjigam, za katere verjamejo, da bodo prinesle dobiček. To percepcijo založnikov pa lahko spremenijo ravno knjižničarji, ki so pomembna vez med knjigami in potencialnimi bralci. Knjižničarka Robin Bradford je povedala: "Drugačne knjige niso za drugačne ljudi, drugačne knjige so za vsakogar." Splošne knjižnice v Ameriki zahtevajo profesionalno recenzijo knjige, da jo uvrstijo v svojo zbirko. Bradfordova v tem vidi težavo, saj je večina recenzentov knjig belopoltih, mnogo knjig pa sploh nima recenzij, zato knjižnične zbirke izgubljajo svojo raznovrstnost. Pogosto so knjige, ki izhajajo v samozaložbi, zmotno označene kot manj kakovostne in se zato redko znajdejo na knjižnični polici. Zaveda se, da imajo knjižničarji poleg gradnje knjižnične zbirke še mnogo drugih nalog v knjižnici, zato kot eno izmed rešitev za bolj raznolike knjižnične zbirke predlaga uporabo Twitterja. Prek njega so lahko knjižničarji v stiku z avtorji in njihovimi trenutnimi projekti. Tudi James LaRue si želi, da bi več priložnosti dobili avtorji, ki izdajajo svoja dela v samozaložbi. Priporočal je povezovanje z lokalno skupnostjo, z namenom povezati knjige z ljudmi in narediti dober nabavni načrt. Uporabnikom bi lahko omogočili soustvarjanje zbirke tako, da bi po elektronski pošti pošiljali predloge za nabavo knjig, s tem pa bi bralcem pomagali poiskati knjige, ki jih zanimajo. Natančno merjenje dostopov do datotek repozitorijev institucij Raziskovalci Univerze Montana (University of Montana), OCLC, UniverzeNewMexico (University of NewMexico) in POROČILO