38 / 136
156
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
obliki, za ocenjevanje rezultatov znanosti na univerzah in
inštitutih, ki se ukvarjajo s temeljno znanostjo, posebno
razširjena na Finskem (Adam, 2002; Weingart, 2005). Po
navedbah Davida Adama, ki se sklicuje na izjave Karija
Raivioja, nekdanjega rektorja Univerze v Helsinkih, je
Finska edina država, v kateri je bil faktor vpliva znan-
stvene revije uzakonjen. Raivio je med drugim naredil
izračun, po katerem naj bi v letu 2000 vsak posamezni
članek finskega avtorja, ki je bil objavljen v znanstveni
reviji s faktorjem vpliva večjim od 2, pripomogel, da je
vsaka znanstvena institucija, katere član je avtor objave,
financirana z dodatnimi 7.000 dolarji iz državnega prora-
čuna (Adam, 2002, 727).
Finska je primer države, v kateri se ne ozirajo na veli-
kost znanstvene skupnosti kot morebitnega omejujočega
dejavnika pri uporabi podatkov za namene ocenjevanja
kakovosti v znanosti, ki jih producira korporacija Thom-
son (število citatov, razvrstitev revij s faktorjem vpliva
itd.). V zvezi s tem so zanimivi nekateri podatki, ki jih v
eni novejših bibliometričnih analiz navaja Nancy K. Ba-
yers. Po tej njeni analizi iz leta 2005 so države EU, vzete
skupaj, prehitele ZDA, kar zadeva število člankov, indek-
siranih v Web of Science. Od 3,6 milijona člankov, ki so
bili indeksirani v obdobju 2000–2005, jih je 37 odstotkov
pripadlo državam EU in 34 odstotkov ZDA. Na tretjem
mestu je Japonska z 9,6 odstotka. Glede na posamezne
države članice EU se je v letu 2005 na vrhu seznama z
največ indeksiranimi članki v Web of Science znašlo ve-
liko majhnih oziroma srednje velikih držav. Velika Bri-
tanija z 8,8 odstotka, Nemčija s 6,3 odstotka, Francija s
4,2 odstotka, Italija s 3 odstotki in Španija s 2,6 odstotka,
sledijo Švedska (1,9 odstotka), Švica (1,4 odstotka) itd.
(Bayers, 2005, 155)
Po mnenju številnih teoretikov znanosti smo v zadnjem
poldrugem desetletju priča radikalnim spremembam v
družbenih načinih produkcije znanstvenega vedenja. Te
spremembe gredo zlasti v smeri večjega povezovanja
še nedavno precej zaprtega sistema znanosti z njegovim
družbeno-ekonomskim okoljem. Ta odprtost navzven
povratno vpliva na notranje razvojne zakonitosti znanosti.
Tudi glede na svoj disciplinarni in siceršnji teoretski pedi-
gre posamezni avtorji spremembe v družbeni in epistemo-
loški strukturi znanosti opisujejo z različnimi oznakami:
eni govorijo o prehodu iz klasičnega načina produkcije
znanstvenega vedenja (Mode 1) v nov način produkcije
znanstvenega vedenja (Mode 2) (gl. Nowotny, Scott in
Gibbons, 2001), drugi spet govorijo o pojavu trojne spi-
rale, kjer prihaja do vzpostavitve močnih posredniških
struktur med tremi družbenimi podsistemi (znanostjo,
ekonomijo, politiko) (Etzkowitz, Leydesdorff, 2001). Po-
nekod se je uveljavila tudi oznaka “postakademska zna-
nost” (Ziman, 2000). Ne glede na različno poimenovanje
teh znanstvenih sprememb, ki smo jim priča na začetku
21. stoletja, je zanje značilna predvsem vedno večja
usmerjenost v t. i. kontekst aplikacije znanstvenega vede-
nja (kontekst aplikacije je več kot samo enostaven proces
komercializacije rezultatov znanstvenega raziskovanja),
naraščajoča transdisciplinarnost znanstvenega vedenja
(ne samo interdisciplinarnost), nastop novih (heterarhič-
nih) oblik organiziranosti znanosti, ki presegajo klasične
hierarhične odnose v sistemu znanosti, ter, nenazadnje,
zahteva po večji družbeni odgovornosti znanstvenikov za
rezultate svojega znanstvenega dela.
V povezavi s predhodnimi spremembami naj bi se do-
gajal še en ključni premik. Šlo naj bi za spremembo v
postopkih znanstvene evalvacije. Po mnenju nekaterih
analitikov to spremembo lepo označuje prehod od “kon-
trole kakovosti” (angl.
quality control
) k “
nadzorovanju
kakovosti
” (angl.
quality monitoring
) (Hemlin, 2006,
181). Pod temi sicer precej ohlapnimi oznakami naj bi se
nezadržno dogajale spremembe, ki so vezane na:
1. večjo vlogo zunanjih družbenih akterjev v postopkih
znanstvenega ocenjevanja;
2
2. na ocenjevanja, ki se izvajajo na višjem nivoju “agre-
giranosti” (premik od ocenjevanja posameznih raz-
iskovalcev k ocenjevanju večjih projektnih skupin
raziskovalcev in znanstvenih institucij, vključno z
ocenjevanjem raziskovalnih omrežij);
3. na ocenjevanja v vseh fazah znanstvenega raziskova-
nja, ne samo v fazi, ko so rezultati znanstvenega dela
že doseženi;
4. na ocenjevanja, ki vključujejo širši krog ekspertov kot
samo tiste eksperte, ki delujejo v ožjem disciplinar-
nem okviru.
Širitev “baze” ekspertov z vidika preseganja ozkih disci-
plinarnih meja ne škoduje nadaljnjemu razvoju znanosti,
še posebej zato ne, ker je vloga ekspertnih ocen velika v
“ex ante” in ne v “ex post” fazah vrednotenja znanosti.
Razen tega se tudi na področju naravoslovnih in tehničnih
znanosti monoparadigmatski model razvoja znanosti umi-
ka multiparadigmatskemu razvojnemu modelu. Ta zadnji
izhaja iz predpostavke o obstoju množice lokalnih, med
seboj tekmujočih in hitro spreminjajočih se paradigem,
tako da ni več mogoče izhajati iz sistemov ocenjevanja
znanosti, ki so ukrojeni po vzoru klasičnih znanstvenih
disciplin.
V različnih delih Evrope so v zadnjem času zrasli šte-
vilni centri odličnosti v znanosti. Za te centre odličnosti
je značilno, da se njihov celotni akademski raziskovalni
potencial usmerja v reševanje praktičnih problemov.
Ti centri odličnosti v znanosti se ocenjujejo na temelju
kriterijev kakovosti in družbene relevantnosti. Tradi-
cionalna delitev na temeljno in uporabno znanost, iz
katere navsezadnje izhaja celo OECD-jeva klasifikacija