36 / 136
154
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
stvenega delovanja znanstvenikov. Ti tvorijo več vzročno
povezanih verig, ki vplivajo na oblikovanje kazalnikov
znanstvene kakovosti. Na primer, eno verigo sestavljajo
povezave med cilji raziskovalno-razvojne politike in po-
stopki ocenjevanja. Druga tipična veriga se nanaša na
povezanost med spremembo kriterijev ocenjevanja in
raziskovalno dejavnostjo znanstvenikov. Znanstveniki si
v okviru svoje raziskovalne dejavnosti vedno prizadeva-
jo, da bi se prilagodili obstoječim kriterijem ocenjevanja
kakovosti znanstvenega dela. Končno ne smemo pozabiti
tudi na tiste dejavnike, ki so zunaj domene znanosti in ki
v zadnjem času posebno močno opredeljujejo naravo po-
stopkov ocenjevanja v sistemu znanosti.
V zvezi z vprašanjem konteksta kazalnikov znanstvene
kakovosti je treba izpostaviti še eno vrsto povezave, ki se
zdi včasih zunanjim opazovalcem zakrita, ker na analitič-
ni ravni vse prevečkrat ločujejo obe ravni. Gre za to, da
se neredko želi prikazovati kvantitativne kazalce znanosti
kot odslikavo znanstvene dejavnosti, kot povsem neod-
visne od subjektivnih presoj in odločitev znanstvenikov.
Takšne predstave so napačne. Namreč, vsi podatki, iz
katerih izhaja bibliometrija, so na takšen ali drugačen
način “poddeterminirani” s kvalitativnimi (subjektivnimi)
sodbami znanstvenikov. Kvantitativni kazalci ne morejo
uiti svoji kontekstualni pogojenosti. Podobno kot govori-
mo v hermenevtiki o nujni medsebojni povezanosti med
delom in celoto, obstaja tudi v tem primeru neka nujna
soodvisnost: ni kvantitativnih meril brez kvalitativnih
sodb in obratno: kvalitativne sodbe se ravno tako opirajo
na kvantitativne parametre.
Vzemimo preprost, a hkrati najbolj očiten primer: na
znanstveno publicistiko (objave, citiranost) posredno ali
neposredno vplivajo kvalitativne ekspertne ocene. Za
objavljeni članek v ugledni znanstveni reviji samoumev-
no predpostavljamo, da je šel skozi natančno recenzijsko
sito. Posredno je torej tako objava članka v ugledni znan-
stveni reviji kot tudi njegova morebitna kasnejša citira-
nost vedno odvisna od predhodne kvalitativne ekspertne
ocene oziroma recenzentskih postopkov. Velja seveda
tudi obratno: kvalitativne (subjektivne) ekspertne ocene
se ravno tako opirajo na različne postopke kvantifikacije.
Pomislimo samo na postopek rangiranja, ki mu morajo
slediti eksperti oziroma recenzenti, ko za nacionalne raz-
iskovalne agencije ocenjujejo predloge raziskovalnih
projektov.
Kvantitativni kazalci torej niso nastali in se razvili ne-
odvisno od kvalitativnih ekspertnih sodb. Res pa je, kar
bomo skušali pokazati v nadaljevanju, da je na temelju
kritike kvalitativnih ekspertnih ocen nastal močan zagon
za nastanek kvantitativnega merjenja znanosti.
KDAJ IN ZAKAJ SE JE V RAZVITIH
ZNANSTVENIH OKOLJIH NAJPREJ
POJAVILA ZAHTEVA PO KVANTITA-
TIVNEM VREDNOTENJU ZNANOSTI
Kvalitativne ekspertne ocene oziroma – če uporabimo v
strokovni terminologiji bolj razširjen izraz – kolegialne
ocene (angl.
peer review
) so še vedno najbolj pogosta
oblika ocenjevanja znanstvenih dosežkov v skupnosti
znanstvenikov. Znanost je vedno temeljila na komunika-
ciji med t. i. profesionalnimi kolegi. Sociologi znanosti
so takšen tip komunikacije označevali na različne načine.
Robert Merton ga je imenoval prestižna hierarhija (angl.
prestige hierarchy
) (Merton, 1973, 36), Diana Crane ne-
vidno omrežje (angl.
invisible colleges
) (Crane, 1969,
5). Takšen tip komunikacije in z njim povezani postopki
znanstvenega ocenjevanja imajo daljšo zgodovinsko tra-
dicijo, saj so raznovrstni mehanizmi kolegialne kontrole
v znanosti nastali že s pojavom moderne znanosti konec
sedemnajstega stoletja, torej takrat, ko začnejo delovati
prve akademije znanosti (Royal Society v Angliji, Acade-
mie des Sciences v Franciji), čeprav v tistem času še ne
moremo govoriti o zelo formaliziranih tipih znanstvenih
komunikacij (na primer o široki razvejanosti znanstve-
nih revij itd.). Z vidika napredka znanosti kot delnega
družbenega sistema, ki je v naraščajočih procesih funk-
cionalne družbene diferenciacije sledil lastnim pravilom
delovanja, je bila vzpostavitev in kontinuirano delovanje
mehanizma profesionalne kolegialne kontrole v znanosti
izredno pomembna.
1. Omenjeni mehanizem je omogočal znanstvenikom
dostop do raziskav oziroma objav, s tem pa – v sferi
akademske znanosti – pridobivanje znanstvenih na-
grad in znanstvenega ugleda. Sistem nagrajevanja in
pridobivanja znanstvenega ugleda je eden glavnih
motivacijskih dejavnikov delovanja družbenega siste-
ma znanosti skozi ves njegov zgodovinski razvoj.
2. Z vidika širše družbene vloge znanosti je sistem
kolegialnega ocenjevanja in kontrole kakovosti v
znanosti vedno bil sinonim za avtonomijo in svobodo
znanstvenega raziskovanja. S to predstavo je močno
povezana predpostavka, da profesionalne vrednote, ki
jih člani znanstvene skupnosti usvojijo, usmerja nji-
hovo obnašanje v različnih vlogah znotraj znanstvene
skupnosti. Specifični profesionalni etos znanosti, ki
ga po ameriškem sociologu znanosti Robertu Mertonu
utemeljujejo vrednote univerzalnosti,
javnosti
, orga-
niziranega skepticizma, nepristranosti, skromnosti
in originalnosti, vplivajo na objektivnost kolegialnih
ocen v znanosti.
1
Kvantitativna merjenja kakovosti v znanosti so rezultat
novejših znanstvenih dogajanj. Pravi pomen začnejo pri-
dobivati šele v sedemdesetih letih 20. stoletja. Spodbuda