M
165
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
evropske države, vključno z novimi članicami EU, pa po
vsem sodeč dajejo prednost drugim načinom mednarod-
nega vključevanja lastnih znanstvenih dosežkov, npr. v
baze
EBSCO
in
Scopus
ali v servis
DOAJ.
Videti je, da
Evropa čaka na najavljeno izdelavo evropskega citatne-
ga indeksa za humanistične znanosti, ki naj bi se potem
razširil na druga področja (Kiefer idr., 2004; Jeannin in
Devillard, 2002) V vmesnem obdobju se je v evropskih
državah zgodilo le nekaj eksperimentalnih poizkusov iz-
delave NCI, ki pa jih ne vzdržujejo in niso javno dostopni
(Winclawska, 1996; Votípková, 2002).
Zadnja leta so se pojavile tudi alternacije citatnih indek-
sov ISI. Njihovi izdajatelji imajo pretenzijo, da bi odpra-
vili določene slabosti proizvodov ISI. Ena teh slabosti je
nezadostna pozornost do MDR. Zato
Scopus,
ki ga proiz-
vaja
Elsevier,
indeksira bistveno večje število časopisov
zunaj kroga razvitih držav. Še bolj ustrežljiv v tem po-
gledu je
Google Scholar
proizvajalca
Google Inc.,
ki ima
še to prednost, da je dostop brezplačen. Vendar pa so pri-
čakovanja, da bi MDR svoje potrebe po evalvaciji lahko
zadovoljile z bazami, kot so
Scopus
in
Scholar,
neosno-
vana. Imena avtorjev, ki objavljajo v t. i. malih jezikih in
naslovi njihovih (citiranih) del, še posebej v
Scholarju,
so preplavljena z nedopustno velikim številom napak.
Razen tega nobena od omenjenih baz nima primernega
sistema javne kontrole kakovosti časopisov za indeksira-
nje, kakršen je recimo
Journal Citation Report.
Zato je še
prezgodaj govoriti o uporabi baz takšne vrste za praktično
evalvacijo, ki zahteva določeno točnost podatkov, pri-
merno posledicam za posameznike in za institucije, ki so
predmet evalvacije. Zanesljivost podatkov, ki prihajajo iz
MDR, je nizka tudi v citatnih indeksih ISI, izgledi za do-
seganje višje stopnje zanesljivosti v
Scopusu
in
Scholarju
pa so v bližnji prihodnosti še manjši.
PRIORITETE SISTEMA ZNANSTVENIH
INFORMACIJ V SRBIJI
Srbija vsekakor spada med majhne države v razvoju.
Obenem je država v tranziciji, v kateri se odvija trans-
formacija akademskega sektorja. Države, ki so v takšnem
položaju, imajo v znanosti tipične prioritete, ne glede na
to, ali so prepoznane na politični ravni in opredeljene v
nacionalnih znanstvenih strategijah, pa celo ne glede na
to, ali takšne strategije sploh obstajajo. Naloga nacional-
nega sistema znanstvenih informacij (v nadaljevanju SZI)
je, da ob vsem drugem zagotovi podporo t. i. “naravnim”
prioritetam. Na podlagi večletnega spremljanja razmer je
Center za evalvacijo v izobraževanju in znanosti (CEON,
www.ceon.org.yu) specificiral razvojne prioritete SZI v
Srbiji (Šipka, 2006). Pri tem je bila narejena razlika med
diseminacijsko (komunikacijsko, promotivno) in evalva-
cijsko funkcijo SZI:
1. Diseminacijska vloga ima poudarek na mednarodni
razsežnosti. V Srbiji so končno prepoznali urgentno
potrebo po razvoju informacijskih vsebin, servisov
in orodij, ki prispevajo k vključevanju domačih raz-
iskovalcev in institucij v mednarodno sodelovanje.
Od obsega in kakovosti tega sodelovanja je usodno
odvisno, ali bo Srbija dosegla “priključek” na procese
oblikovanja evropskega znanstvenega prostora in eno-
tnega trga znanja. V tehničnem pogledu se ta naloga
sestoji iz zagotavljanja vidnosti in dostopnosti do-
mačih znanstvenih del in spremljajočih informacij, na
katere se navadno opirajo odločitve o izbiri partnerjev
za mednarodno sodelovanje.
2. Evalvacijska vloga se uresničuje prvenstveno na no-
tranji, nacionalni ravni. Najpomembnejše je, da SZI
zagotavlja zanesljive in kakovostne informacije kot
podlago za vrednotenje. Pravilno vrednotenje je nujen
pogoj za izboljšanje kakovosti, ki je temelj znanstvene
razvoja. V tehničnem pogledu se ta naloga nanaša na
spremljanje faktorja vpliva (impakta) in formalnih
karakteristik (upoštevanja mednarodnih standardov in
uzanc) v domačih delih, s tem pa tudi dosežkov doma-
čih časopisov, avtorjev in institucij.
Obstaja ocena, da SZI Srbije nobene od teh dveh osnov-
nih funkcij ne uresničuje v zadovoljivi meri. Disemina-
cija znanstvenih informacij domačega izvora, posebej
tistih, ki so periodičnega značaja, se odvija na način, ki ne
ustreza sodobnim potrebam in možnostim:
1. Vidnost pretežnega dela domačih znanstvenih rezulta-
tov je povsem nezadostna. Največji del domače pro-
dukcije je objavljen v domačih znanstvenih časopisih.
Njihova zastopanost v uglednih mednarodnih bazah
je izrazito nizka, alternativne poti predstavljanja. (npr.
arhivi založnikov) pa so popolnoma neučinkovit način
komunikacije, tako zaradi slabe obiskanosti kot tudi
zaradi tehnološke neopremljenosti. To velja tudi za
tiste domače časopise, ki so usmerjeni k mednarodnim
uporabnikom in se v njih članki objavljajo v angle-
škem in drugih svetovnih jezikih.
2. Dostopnost domačih znanstvenih rezultatov v inte-
gralni obliki je sicer boljša, vendar še vedno nezado-
voljiva. Vse več časopisov je dostopnih v elektronski
obliki in v režimu prostega dostopa, vendar jih je
težko locirati, ker so praktično skriti v arhivih ali
repozitorijih založnikov, ki jih ni mogoče preiskovati.
Pretežni del časopisov je na ta način nedostopnih za
potencialne tuje uporabnike. Tudi dostopnost v klasič-
ni, papirni obliki je nizka, ne le za tujega, ampak tudi
za domačega uporabnika, saj se dopolnjevanje knjiž-
ničnih zbirk s periodiko v zadnjem desetletju zelo
poslabšuje.
3. Nepogrešljiv sestavni del SZI v državah kot je Srbija
je NCI. Le citatni indeksi zagotavljajo objektivno in