OZ 2006/4

53 / 136

M
171 ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
uporabo visokošolske knjižnice in študijskim uspehom.
Omenjene raziskave, ki zajemajo obdobje od leta 1983 do
leta 2002 dajejo tudi vpogled v spreminjanje načina upo-
rabe knjižnic: dvakraten porast uporabe metapodatkov
in digitaliziranih “polnih besedil”, stagnacija pri fizični
izposoji, sedenju v čitalnicah in pomoči knjižničarjev na
drugi strani. To pa tudi pomeni, da morajo knjižnice naj-
več sil usmerjati v najzahtevnejša opravila, kar kreiranje
metapodatkovnih baz nedvomno je. Pri nas takih raziskav
sicer nimamo, vendar ni nobenega razloga, da dognanja
ne bi veljala tudi za naše okolje.
Ne bo škodilo, če v tej zvezi povzamemo tudi opozorila
Micka O’Learyja, da univerzitetna knjižnica ni zajamčena
zmagovalna (angl. win-win) rešitev in da knjižničarji ne
bi smeli povsem brezskrbno zreti v prihodnost. XanEdu
), Questia ), ebrary
) so primeri komercialnih ponudnikov,
ki so zasedli že velik del visokošolskega prostora s storit-
vami, ki so samoumevna domena univerzitetnih knjižnic.
Uporabnikov ne pridobivajo s kakšnimi posebnimi vsebi-
nami, ampak z izjemno prilagodljivostjo in praktičnostjo.
SPREMINJANJE KNJIŽNIC V SPREMEN-
JENIH UNIVERZAH?
Univerze pogosto obravnavamo kot stereotipe, čeprav se
med seboj močno razlikujejo in si niti dve nista povsem
podobni. Imajo različne zgodovinske korenine, strokovna
področja, ki jih pokrivajo, organiziranost, strukturo štu-
dentov, načine študija in poučevanja itd. in se tudi danes
različno razvijajo. To je videti tudi pri organizaciji in
delovanju njihovih knjižničnih sistemov, njihovi razveja-
nosti in umeščenosti v študijski in znanstvenoraziskovalni
proces, kot tudi pri bogastvu in načinu uporabe knjižnič-
nih zbirk oziroma informacijskih virov.
V Sloveniji obstajajo danes štiri univerze:
• Univerza v Ljubljani ima 58 visokošolskih, od-
delčnih in inštitutskih knjižnic ter Centralno tehniško
knjižnico (CTK) in Narodno in univerzitetno knjiž-
nico (NUK), ki imata od leta 2003 status pridruženih
članic univerze. Omenjene knjižnice so imele leta
2003 skupaj 5,5 milijona enot gradiva, 17.000 na-
slovov naročene periodike ter 374 zaposlenih (če od-
štejemo tiste v NUK, ki opravljajo naloge nacionalne
knjižnice, pa približno 320). V omenjenem letu so
imele 60.000 potencialnih uporabnikov (po nomenkla-
turi LIBECON, sicer pa je registriranih članov vsaj še
enkrat toliko), ki so si sposodili več kot 2,5 milijona
enot gradiva (42 na uporabnika ali 6.732 na knjižni-
čarja) in so lahko uporabljali 284 delovnih postaj z
internetno povezavo.
• Univerza v Mariboru ima poleg Univerzitetne knjiž-
nice (UKM) še 9 visokošolskih knjižnic in skupaj pre-
morejo preko 1,3 milijona enot gradiva ter zaposlujejo
114 ljudi. Za 25.000 potencialnih uporabnikov (tudi
tukaj je sicer vpisanih članov več) letno realizirajo iz-
posojo blizu 1,3 milijona enot, kar pomeni 49 na upo-
rabnika in 11.155 enot na zaposlenega. Uporabnikom
je v knjižnicah na voljo 70 računalnikov z internetno
povezavo. (Vsi podatki za leto 2004.)
• Univerza na Primorskem ima 8 članic, od katerih jih
6 zagotavlja knjižnično podporo v petih visokošolskih
knjižnicah. Te knjižnice (v letu 2004) zaposlujejo 7
ljudi in premorejo blizu 25.000 enot gradiva ter letno
realizirajo 24.000 izposoj za okoli 5.000 potencialnih
uporabnikov (6 izposoj na uporabnika ali 3.418 na
knjižničarja). Uporabnikom je na voljo 12 računalni-
kov z internetno povezavo.
• Univerza v Novi Gorici ima “knjižnico Politehnike”,
katere fond je 3.500 monografskih publikacij in 55
naslovov serijskih publikacij in ki ima 2 zaposlena.
(Opozarjamo, da podatki glede na različne naloge knjiž-
nic niso povsem primerljivi in ne zajamejo celotne “pro-
dukcije” – manjkajo npr. podatki o kreiranih zapisih za
bibliografije raziskovalcev itd.)
Poleg univerz je v Sloveniji še okoli 20 samostojnih
visokošolskih zavodov, od katerih jih ima le 6 organi-
zirano knjižnično službo, nekaj jih ima knjižnico zgolj
predvideno na papirju, večina pa knjižnic sploh ne ome-
nja (omenjajo pa, da imajo parkirne prostore ipd.).
Evropska univerzitetna reforma zahteva bistven preskok
od poučevalne (angl. teaching) k učeči (angl. learning)
paradigmi. To pomeni, da študent ne vstopa več v nekak-
šen “poučevalni stroj”, ampak si v primerno strukturira-
nem okolju sam konstruira učno pot. Pri tem je knjižnica
absolutno bistvena, ne le kot zaloga gradiva, ki “čaka”,
ampak kot vzpodbudno okolje, ki sodeluje pri individuali-
ziranem načrtovanju intelektualnega razvoja. Takšno vlo-
go lahko knjižnica prevzame, če zna izkoristiti potencial
IKT in če je z njeno podporo povezana v globalno knjiž-
nično mrežo. Predvsem pa mora biti jasno, da je drugačna
vloga knjižnice lahko le sestavni del bistvenih sprememb,
ki jih uveljavlja njena matična univerza: če se univerza v
svoji osnovi ne spremeni in ostaja “tovarna”, tudi njena
knjižnica ne more izkazati svojega potenciala učinkovite
podpore učenju. Lahko pa z veliko zanesljivostjo trdimo,
da zastarelost ali celo odsotnost knjižničnega informacij-
skega sistema dokazuje faktično neizvedljivost “boloniza-
cije” neke visoke šole ali univerze, kar je resno opozorilo
študentom pri njihovem odločanju o vpisu in financerjem
pri odobravanju dotacij.