58 / 136
176
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4
razmišljati. Leta 1997, po številnih izgredih prebivalstva,
je, tako kot številne druge državne ustanove, tudi visoko
šolstvo doživelo najhujši padec.
Po letu 1997 se je začela obnova državnih ustanov, seve-
da tudi univerz, žal pa je bil ta postopek silovito počasen,
ne nazadnje tudi zaradi nenadomestljive izgube strokov-
njakov, ki jo je država utrpela. Šele leta 2000 je bilo opa-
ziti napredek na področju univerz. Sedaj, v pričakovanju
bolonjskega procesa, obstaja močna potreba po spremem-
bah, v pripravi je tudi nov zakon o visokem šolstvu. Le
upamo lahko, da se bo vse najbolje izteklo.
VLOGA KNJIŽNIC
Knjižnice so za uspešno delo univerz ključnega pomena.
Iz preteklosti smo ohranili dokaj dobro organizirane, če-
prav skromne univerzitetne knjižnice. Za te knjižnice je
bilo pristojno Ministrstvo za izobraževanje in kulturo, od-
visne so bile od albanske Nacionalne knjižnice, ki jim je
dajala tudi dragoceno pomoč in napotke. Kasneje sta se iz
Ministrstva za izobraževanje in kulturo razvili dve minis-
trstvi: Ministrstvo za izobraževanje in znanost ter Minis-
trstvo za kulturo in šport (danes Ministrstvo za turizem,
mlade, kulturo in šport). V tem postopku so univerzitetne
knjižnice ostale pod okriljem Ministrstva za izobraževa-
nje, vse druge knjižnice, vključno z Nacionalno knjižni-
co, pa so bile sedaj v pristojnosti Ministrstva za kulturo.
Hkrati z Univerzo v Tirani se je razdelila tudi njena uni-
verzitetna knjižnica. Bivša Osrednja knjižnica Univerze
v Tirani, ki se nahaja zraven glavne zgradbe Univerze, je
postala Osrednja knjižnica Politehnične univerze. S tem
so preostali oddelki s sedežem na posameznih fakultetah,
ki so po novem sodili k Univerzi v Tirani, ostali brez
koordinirane politike in celo brez skupnega direktorja.
V formalnem smislu ima Nacionalna knjižnica še danes
posvetovalno vlogo, vendar je v novem hierarhičnem
sistemu precej odtujena od univerzitetnih knjižnic, ki so
bolj kot ne prepuščene svoji lastni iznajdljivosti.
FINANCIRANJE
Brez knjig ne moremo imeti knjižnic, brez denarja pa
ne moremo kupovati knjig. Za univerzitetne knjižnice je
stopnja financiranja zelo nizka, ta denar pa je namenjen
samo nabavi literature v albanskem jeziku. Večinoma
edini dodatek k zbirkam posameznih knjižnic predstavlja-
jo le dela domačih profesorjev. Kar zadeva tujo literaturo,
so bile v zadnjih desetih letih glavni vir zanjo donacije
tujih darovalcev ali fundacij, saj programa financiranja
za nabavo tuje literature sploh ni. Ni mi treba posebej
poudarjati, da so darovalci prinesli bodisi literaturo, ki se
je zdela zanimiva njim, ali pa stvari, ki so jih dobili za-
stonj. Knjižnice nimajo zagotovljenega lastnega progra-
ma financiranja, saj nimajo niti lastnih bančnih računov.
Tudi za naročnine za serijske publikacije ne dobivajo
nikakršne finančne pomoči; edine revije, ki jih knjižnice
prejmejo, pridobijo kot donacije ali z izmenjavo lokalnih
serijskih publikacij, žal pa so le redke med temi privlačen
predmet pogajanj.
Na podlagi vladne odločitve vlada vsako fakulteto fi-
nancira sorazmerno z dobičkom, ki ga ta doseže, tako da
obstajajo “bogate” in “revne” fakultete znotraj ene same
univerze. Medicina, ekonomija, družbene vede in pravo
imajo velik priliv študentov, ki so pripravljeni plačevati
višje šolnine, zato te fakultete dobijo tudi več finančne
pomoči. Znanosti in inženirstvu pa se žal ne piše tako
dobro. Poleg tega donatorji lažje opazijo nekatere “po-
membne” fakultete in univerze; včasih je odločitev za
donacijo tej in ne oni univerzi tudi stvar osebne preferen-
ce. Tako donatorji prinašajo nekaterim knjižnicam veliko
denarja, drugim pa skoraj ničesar, kar povzroča nesoraz-
merje med različnimi univerzitetnimi knjižnicami, ki ga
želim danes predstaviti.
Kapljica čez rob je seveda dejstvo, da univerze nimajo
pravice odločati o tem, kako porabiti že tako majhen del-
ček denarja, ki jim ga nameni vlada. Nekako takole gre:
ves dobiček univerz gre v državno blagajno; univerze
nato prejmejo 20 odstotkov tega dobička, sredstva pa lah-
ko porabijo le v predhodno določene namene. Ne glede
na to, koliko truda vložijo, univerze tega denarja ne smejo
porabiti za projekte, ki jih ni določila vlada. Do sedaj so
univerze dobivale finančna sredstva le za gradbena dela
in obnovo, čas za resnično pomembne investicije, kot je
nakup knjig in računalnikov, pa žal še ni napočil. Dej-
stvo, da univerze nimajo nobene samostojnosti, in sicer
pod krinko boja proti korupciji, žal vpliva na kakovost
univerzitetnih knjižnic in posledično tudi poučevanja in
raziskovanja javnih raziskovalnih institucij v Albaniji.
POVEZOVANJE KNJIŽNIC
Pomanjkanje denarnih sredstev pa žal ni edina težava. Še
večja prepreka je dejstvo, da v Albaniji kot rezultat raz-
pada, ki sem ga opisala prej, nimamo knjižničnega koordi-
nacijskega centra in potrebnega znanja za to delo. Ob tem
velikokrat trpi usposobljenost delavcev, predvsem zaradi
pomanjkanja pomoči in koordinacije za celoten knjižnični
sistem v državi, za katerega je bila nekoč zadolžena Na-
cionalna knjižnica. Danes te podpore ni več, po mojem
mnenju pa albanski akademski knjižnični sistem trenutno
najnujneje potrebuje prav profesionalnost in strokovnost. V
zadnjem času sem se pogovarjala s številnimi univerzitetni-
mi knjižničarji, poslušala veliko različnih mnenj, in včasih
se mi je zdelo, da ne govorijo niti istega jezika. Po mnenju
številnih knjižničarjev in tudi osebja fakultet, potrebujemo
jasno vizijo in močno roko, ki nas bo popeljala naprej.