38 / 70
34
ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 1–2
Del starejšega fonda je v prostorih škofijskega arhiva in
tam so tudi vse inkunabule ter rokopisi, kar je razvidno iz
Gspanovega popisa inkunabul. Začudena sem, da knjiž-
nica leta 1951 ni bila uvrščena med knjižnice – kulturno
dediščino. Nihče ne zna pojasniti, zakaj ta dragoceni fond
ni bil evidentiran in uvrščen med kulturne spomenike.
Današnji fond je namenjen predvsem študiju teologije,
hkrati pa podpira humanistiko. Imamo najobsežnejšo
zbirko “Biblicum”, ki obsega okrog 7.000 enot. Posebej
omenjam biblično-arheološko zbirko, pri kateri ne gre
zgolj za knjige, ampak tudi za arheološko gradivo, kot so
posode itd. Ravnokar zaključujemo mednarodni projekt,
v katerega smo se vključili skupaj s kapitolskim muzejem
v Rimu in biblioteko Herziana. Za eno leto smo lahko an-
gažirali arheologinjo, ki bo naše artefakte skatalogizirala.
Način pridobivanja gradiva je pogosto takšen, da dobimo
knjižno zapuščino pokojnih profesorjev. Ena zadnjih je
knjižnica dr.Vekoslava Grmiča.
Lepo je delati v naši knjižnici, kjer so zastopane številne
vede, vendar je tudi naporno, ker sva zaposleni le dve
delavki. Letna izposoja je od 25.000 do 30.000 enot,
dnevni obisk je zelo velik in za vse to bi nas moralo biti
v normalnih razmerah zaposlenih vsaj sedem. Kljub temu
zelo podpiramo projekt vključevanja cerkvenih knjižnic v
sistem COBISS, se pa sprašujemo, ali bodo zagotovljeni
vsi tisti elementi, ki jih je omenil dr. Benedik. Je namen
vključitve le prikaz fonda ali imamo še druge cilje?
Vsak dan prejmemo zahteve za medknjižnično izposojo
dragocenega gradiva, ki je razvidno iz kataloga; nekaj
tega dajemo na voljo, vsega pa ne. Ni rešen sistem finan-
ciranja za vse dodatne funkcije, saj delujemo v okviru
Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Pri medknjižnič-
ni izposoji zaračunava pristojbino za knjige iz mariborske
škofijske zbirke ljubljanska univerza. To so paradoksi, ki
tudi čakajo na razrešitev.
Mag. Zoran Krstulovi~: Stari glasbeni viri
Na začetku moram opozoriti, da se cerkveni glasbeni viri
ne nahajajo le v knjižnicah, ampak pogosteje v cerkvi
na glasbenem koru. To je mesto, kjer se cerkvena glasba
dogaja, in marsikdaj je tudi mesto, kjer je gradivo shra-
njeno. Lep primer je arhiv kora ljubljanske stolnice, ki je
urejen in še vedno živi.
Ne gre samo za glasbene knjige ali glasbene librete, am-
pak zelo pogosto za glasbene rokopise – glasba izpred
leta 1830 je ohranjena pretežno v tej obliki.
Zavest, da je treba glasbena nahajališča in glasbene vire
popisati, je na Slovenskem stara dobro stoletje. Kot ene-
ga izmed začetnikov lahko navedemo Viktorja Steska in
njegov članek v Cerkvenem glasbeniku iz leta 1928, v
katerem je poskusil rekonstruirati stanje glasbenega kora
ljubljanske stolnice iz časa znamenitega kapelnika Gre-
gorja Riharja. Malo pred II. svetovno vojno se je začela
konstituirati muzikologija kot stroka, kar je treba pripisati
Jozefu Montaniju, ki je postavil temelje moderne muziko-
logije. Ukvarjal se je z Gallusom in prvi je popisal tedaj
znana Gallusova dela in jih objavil v okviru avstrijske
zbirke glasbenih del.
Sistematično delo se je začelo po vojni, pobuda pa je
prišla iz tujine – v Evropi je dozorela ideja o popisu ev-
ropske glasbene kulturne dediščine RISM (Répertoire
international des sources musicales) in prva institucija,
ki se je priključila tej mednarodni pobudi, je bil NUK s
svojo glasbeno zbirko, ustanovljeno leta 1949. Viri so
se popisovali v NUK-u in do leta 1967 se je vključilo še
nekaj drugih knjižnic in glasbenih arhivov, ki so imeli
glasbeno gradivo (knjižnica frančiškanskega samostana v
Ljubljani, knjižnica frančiškanskega samostana v Novem
mestu, knjižnica novomeškega kapitlja, stolnični arhiv v
Kopru, nadškofijski arhiv v Ljubljani, semeniška knjižni-
ca, škofijski arhiv v Mariboru itd.).
Vzporedno se je slovenska muzikologija tudi formalno
konstituirala, za kar je zaslužen dr. Dragotin Cvetko. Na
Filozofski fakulteti je muzikologija študijska smer od leta
1963, Muzikološki institut pa obstaja od leta 1980. Popis
RISM se dejansko še vedno nadaljuje. Doslej je eviden-
tirana večina nahajališč glasbenih virov. To delo je dolga
leta potekalo ročno in katalog zapisov na listkih formata
A5 obstaja v Muzikološkem inštitutu in ga raziskovalci
s pridom uporabljajo. Hkrati pa nastaja tudi računalniški
katalog.
Mednarodna skupnost je ob razvoju računalniške tehnolo-
gije hitro ugotovila, da je zelo smotrno poenotiti popiso-
vanje, zato je nastal računalniški program Picado za vnos
podatkov. Podatki se izmenjujejo na disketah, ki se gene-
rirajo preko Frankfurta. Rezultat vsega tega je CD-ROM
s popisom glasbenih virov iz vseh držav, ki so vključene
v projekt; v njem je tudi okoli 900 zapisov slovenskih
avtorjev. Leta 2003 je izšla že enajsta izdaja zgoščenke
(Manuscrits musicaux apres 1600, München etc., K. G.
Saur, 2003).
Problem za nas pa s tem ni rešen, ker s podatkovno bazo
razpolagajo v tujini. Razen tega baza ni kooperativna, kot
smo navajeni v sistemu COBISS. Zato je pobuda, da naj
bi se sistem COBISS uporabil tudi za popis glasbenega
gradiva, povsem dobrodošla. Obstoječa maska za vnos
neknjižnega gradiva je dovolj podrobna in primerna za
popis te vrste gradiva. Marsikaj pa bo treba še urediti,
npr. vnos začetkov skladb (lat.
incipite
). Slednje je po-