OZ 2006/4

185

ORGANIZACIJA ZNANJA 2006, LETN. 11, ZV. 4

upravljanje zbirk idr.) postajajo knjižnice zelo pomembna

opora in podpora znanstveno-izobraževalnemu ter znan-

stvenoraziskovalnemu delu visokošolskih ustanov in

njihov integralni del.

Zveza EBSLG (European Business School’s Librarians)

je, razmišljajoč o vlogi visokošolskih knjižnic v zadnjih

letih prejšnjega stoletja, spoznala neke skupne usmeritve

in smernice njihovega prihodnjega razvoja, kar se kaže

kot:

• prilagajanje hitrim spremembam okolja,

• razvijanje različnih oblik sodelovanja in delitve virov

(medknjižnična izposoja, elektronsko pošiljanje do-

kumentov, združevanje v konzorcije zaradi manjših

stroškov nabave in izkoriščanja elektronskih virov in-

formacij, izmenjava izkušenj in informacij ter drugo),

• digitalizacija,

• vzpostavljanje tesnega sodelovanja med pedagoškim

osebjem in knjižničarji,

• prehod z “izobraževanja uporabnikov” na “pomoč pri

učenju”,

• menjava vlog informacijsko-referalne službe,

• določanje in standardizacija novih metod vrednotenja

dela in učinkovitosti poslovanja knjižnic,

• definiranje novega profila knjižničarja (kot posrednika

znanja in informacij),

• sprememba organizacijske strukture knjižnice.

V razvitem svetu so danes, kljub različnim predvideva-

njem o odmiranju in izginotju knjižnic, sodobne viso-

košolske knjižnice s svojo novo infrastrukturo, novimi

službami, proizvodi in storitvami ter povsem novo vlogo

v svetu akademske skupnosti nemalokrat definirane kot

sestavni del sistema evalvacije kakovosti visokošolskih

institucij oziroma kot eden od pogojev za akreditacijo

svojih matičnih ustanov ali univerz.

VISOKO[OLSKE KNJIŽNICE V ^RNI

GORI

Obdobje do reforme visoko{olskega izobraže-

vanja leta 2003

V sestav Univerze Črne gore, ki je bila ustanovljena leta

1974, sodijo tri fakultete (Ekonomska, Pravna in Tehnič-

na fakulteta iz Titograda), dve višji šoli (Pedagoška aka-

demija iz Nikšiča in Višja pomorska šola iz Kotorja) in

trije samostojni znanstveni inštituti (Zgodovinski in Kme-

tijski inštitut in Inštitut za biološke in medicinske raziska-

ve iz Titograda), ki so se razvijali kot pravno in finančno

samostojne in neodvisne visokošolske ustanove. Črnogor-

ska državna univerza se je vse do reforme visokošolskega

izobraževanja leta 2003 razvijala prav tako fragmentarno

in decentralizirano z vidika ohlapne zveze posameznih

organizacijskih enot in neodvisnosti.

Tudi knjižnične

službe v sestavu Univerze so sledile takšnemu razprše-

nemu načinu organizacije in so se oblikovale in razvijale

po istem modelu, brez kakršnih koli centralnih funkcij in

medsebojnih povezav – s specializacijo knjižnic v sestavi

posameznih fakultet ali skupine sorodnih fakultet in inšti-

tutov, ki so opravljali knjižničarsko dejavnost za matično

institucijo, katere upravno-organizacijski del so bile. Ob

njihovem ustanavljanju pogosto niso bili zagotovljeni

niti minimalni pogoji, predpisani za tako vrsto knjižnic,

niti niso bili spoštovane usmeritve in priporočila knjižni-

čarskih zvez in organov, tako da nekatere od njih niti zdaj

v posameznih vidikih svojega dela ne zadovoljujejo ob-

stoječih, že zdavnaj preseženih knjižničarskih standardov

in ne izpolnjujejo pogojev za delo.

Knjižničarska dejavnost se je razvijala v isti smeri tudi

po ustanovitvi Univerzitetne knjižnice leta 1979. Bila je

polnopravna članica Univerze z lastnostjo pravne osebe

in vlogo osrednje knjižnice Univerze in matične knjižnice

za knjižnice v sestavu visokošolskih organizacij,

ki je,

kot vse druge članice Univerze, imela svoje predstavnike

v najvišjih organih in telesih Univerze.

V skladu s predpisano vlogo in nalogami naj bi Univerzi-

tetna knjižnica, kot osrednja splošnoznanstvena knjižnica,

organizirala in usmerjala celotno visokošolsko knjižnično

dejavnost oziroma naj bi bila nosilec razvoja enkratnega

knjižničnega informacijskega sistema in referalni center

Univerze, kot matična knjižnica pa bi morala med drugim

izvajati tudi strokovni nadzor nad delom vseh visoko-

šolskih knjižnic. Toda v praksi se knjižnica ni razvijala

v to smer, v resnici ni opravljala niti svoje funkcije na

način, ki je bil predviden s predpisi, v okviru katerih je

delovala, in kot so to običajno počele druge, na podoben

način definirane osrednje knjižnice. Tudi druge knjižnice

so v organizacijskem in strokovnem pogledu delovale in

se razvijale nepovezano, popolnoma neodvisno in samo-

stojno opravljale vse vidike knjižnične dejavnosti, tako

da še danes, na žalost, ne delujejo kot enoten sistem niti v

enem pogledu.

Univerzitetna knjižnica je bila, s svojo neadekvatno

infrastrukturo, tako organizirana, da praktično ni imela

nikakršnega vpliva na druge visokošolske knjižnice na fa-

kultetah in inštitutih Univerze.

Najmočnejši dokaz o tem

je njen akt o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer niti

število niti vrsta delovnih mest niso bili usklajeni s funk-

cijo in nalogami, ki naj bi jih glede na dokumente morala

opravljati. Na primer, delovna mesta na področju matič-

ne službe, organizacije in koordinacije visokošolskega

knjižničnega sistema, izdelave centralnih katalogov in

bibliografij, izdajateljske dejavnosti in drugo – niso bila

predvidena in opisana, kaj šele dopolnjevana.